Argentina enostavno ni primerna za vegetarijance, zato nama je včasih težko. Vse povsod meso, gore mesa, gringota se pa zmrdujeta, zakaj skoraj v nobeni restavraciji ne dobita nič, kar bi ustrezalo jedilniku vegičev. Tako se najin meni ni skoraj nič spremenil, od ponedeljka do nedelje »nažigava« makarone na sto in en način. Res je, da vsake toliko presekava z rižem, pa tudi avokada pojeva veliko.
Pralno sušilni ...
Pot naju pelje proti severu province La Rioja, kjer prespiva na 3000 m. Višina nama za enkrat ne dela težav, a sva vseeno previdna in se, kolikor se da, aklimatizirava. Dobro je, da tukaj ni več take sopare in vročine, temperature so bolj normalne, ponoči se spustijo celo pod ledišče in končno lahko počneva tiste stvari, ki jih mladoporočenci tako radi počnejo.
Cesta vijuga skozi rdeč kanjon, po katerem se dviguje rdeč prah, ki se zažre povsod, na koncu sva ga imela že celo med zobmi.
Po močnih nevihtah se male struge spremenijo v razsežne reke in rastline okoli njih ozelenijo.
Naslednji dan nadaljujeva do lagune Bravo na višini 4300 m, kjer na obali naletiva na razbitine letala. Od zasilnega pristanka na slanem jezeru sta ostali samo krili in kabina. Nesrečni Urugvajci še zdaleč niso edini primer strmoglavljenega letala, saj so Andi posejani z razbitinami letal. Pogledujeva proti meji s Čilom, ki je lučaj proč in ta nama bi še kako prišla prav, saj pelje v puščavo Atacama, katero imava v planu, a je žal ta meja zaprta. Vrniti se morava nazaj v Uspallato, kjer bova prečkala mejo in do Atacame prišla po čilenski strani. Zanimivo je, kam vse so ljudje tukaj peljali ceste, kolovoze in ostalo infrastrukturo. Nekatere so vzdrževane, nekatere pa so že zdavnaj pozabljene in naju zanimajo prav slednje, saj po navadi peljejo do lepih in osamljenih kotičkov. Velikokrat pa cesta tukaj gor pravzaprav sploh ni potrebna, saj je teren peščen, relativno trd in voziva se lahko skoraj kjerkoli želiva. Paziti nama je treba samo na ostre skale, ki nevarno prežijo na najine gume in mehke predele, kjer bi lahko obtičala.
Ostanki letala, ki je v šestdesetih letih iz Antofagaste v Buenos Aires prevažal arabske tekmovalne konje.
Cerro Zelada.
Vedno sem mislil, da je najhitrejši avto čez luknje in po makadamu službeni avto, ampak sem ugotovil, da si prvo mesto zagotovo prisluži najina Salvaje, res je neuničljiv stroj. V dolino se namreč vračava po trasi, kjer so leta 2012 peljali dirko Dakar in na trenutke se vživim v dirkača, možnosti divje vožnje so tukaj res odbite, motijo me samo zmeraj pogostejši kriki iz sovoznikovega sedeža decibelov sinjega kita. Ker se nikakor ne moreva zmenit, kako hitro se bova peljala, ženo prijazno pošljem iz avta, vključim štirikolesni pogon in se na vse pretege izživljam na puščavi 4000 m visoko, »tiščim ful gas«, ostro zavijam, driftam, se vrtim v krogih in na polno uživam, dokler se tudi jaz ne naveličam tiščanja dvotonske zverine po neomejenem dirkališču oziroma si ne upam več izzivati sreče. Želim si, da bi ob sebi imel svoje brate, kateri bi zagotovo izjemno uživali z mano.
Dirkališče.
Slana laguna Leoncito.
Hribi so kopasti in prav nič podobni našim Alpam. Ceste, ki jih je zaradi oblike hribov mogoče speljati tukaj gor, naju peljejo visoko, brezpotja, po katerih želiva doseči kraterje vulkanov pa še višje, nekatere preko višine Mont Blanca. Šele ko prideva v dolino, se vprašava, kaj bi bilo, če bi se nama ali avtu tam gor kaj zgodilo. Da bi pešačila 150 km in 4000 m nižje v dolino, do prvih vasi in mobilnega signala, si res težko predstavljam, zato sva zelo zadovoljna, da gre zaenkrat vse po planu, da imava pa več sreče kot pameti, pa nama je obema kristalno jasno.
Suša.
Pogreb v hribih, njegova poslednja želja.
Brezpotje na višini 4800 m, ki nama začuda ni preluknjal gum.
Ko se po parih dneh naužijeva dirkanja, razgledov in višine, je čas, da se vrneva v Mendozo, prečkava mejo in končno urediva papirje za avto, ki je vedno bolj požrešen, sploh na takih višinah, ko pije tudi več kot 25 l na 100 km, kar se pozna tudi v najini denarnici. Včasih si želim, da bi se takrat, ko sva kupovala avto, odločil za turbo motor, saj so taki motorji bolj zmogljivi na višinah, a se mi ne zdi pošteno do Salvaje, da v mislih takole prešuštvujem z dizli, sploh po tem, ko naju tako lepo pelje skoraj kamorkoli želiva. Tako naju njena žeja stalno pošilja na bencinske črpalke. Spet pa nama je zmanjkalo argentinskega denarja, zato v dolini iščeva možakarja, ki nama je pred parim dnevi zamenjal dolarje v pesote, a ga na starem mestu ne najdeva. Kateri dan v tednu je, sva že zdavnaj pozabila, za datum imava še približen občutek zaradi vodenja evidence o porabljenem gorivu in možakar, ki mu stabilni »ta zeleni« pomenijo več kot volatilni pesoti, ob teh dnevih verjetno ni v »službi«. Imava še kontakt Slovenca Danija v Mendozi, ki je baje tudi pripravljen menjati z nama. Dani naju lepo sprejme, njegova tarifa je celo malo boljša kot tista od možakarja na severu. Malo še pokramljamo, še preden pa se poslovimo, naju mimogrede vpraša, kakšne plane imava za naprej. Ko mu poveva, da se bova naslednji dan odpravljava v Čile, nama svetuje, naj greva najprej v čilensko ambasado povprašati, kakšni so pogoj za prečkanje meje, saj se ti namreč spreminjajo iz dneva v dan. Tam pa se je spet vse skupaj zakompliciralo. Tega sva do zdaj že vajena, verjetno bi bilo potovanje preveč kičasto, če se ne bi vsake toliko časa nekaj totalno zapletlo.
Večina južnoameriških držav ima pravilo, da se avto ne sme nahajati izven domače države več kot 180 dni. Najin avto, ki je čilenski, pa je v Argentini že več kot 700 dni. Da sva huda prestopnika, nama postane jasno, ko prvi referent na čilenski ambasadi ne zna rešiti najinega problema, ko ga tudi drugi ne zna, pokliče šefico. Ta je izredno prijazna, jasno ji je, da sva samo dva gringota, ki poznata to pravilo, a ga nista mogla upoštevati, ker sta pred dvema letoma bežala pred pandemijo in je avto zato toliko časa čakal v napačni državi. Svetuje nama, naj na mejo ne hodiva, ker nama bodo čilenski cariniki avto zaplenili. Točno to sva do zdaj naivno hotela storiti, tvegati, se narediti malo Francoza, se izgovarjati na pandemijo in upati, da so zvezde v pravi konstelaciji, da naju spustijo čez. Po nasvetu šefice si ne upava več tvegati, da nama na mejnem prehodu ne zaplenijo avta in na nikogaršnji zemlji obtičiva z vrečkami v rokah. Napoti naju na carinski urad, kjer naletiva na prijaznega policista, ki nama sprva pokaže od sonca zbledel pildek na vratih, kjer je napisan mail za pritožbe, a hitro obrne ploščo, ko v najinih očeh opazi obup. Tudi on pokliče svojo šefico, katera nama prijazno razloži, da sva po domače povedano v »dreku«.
Ves ta čas pogovore vodi Špela, saj znam jaz v španščini še vedno naročiti samo pivo in vprašati, koliko kaj stane in plačati bencin. Tako vedno nemo stojim zraven, se naivno nasmiham in opazujem njene mimike, mimike njenih sogovorcev, poizkušam kaj razumeti in se ob vsakem povišanem glasu zbojim, da je vsega skupaj konec, a me Špela vedno ob prevodu pomiri, da še vedno obstajajo možnosti, ki naju lahko rešijo iz te godlje. Špela je res carica, za reševati take težave v taki državi rabiš res »velika jajca« in dobre živce. Nekaj je, ko švercava banane, jabolka in čebulo skozi province, nekaj pa je, ko avta v državo, v kateri je registriran, ne vrneva v 180 dneh. Za njih je to očitno hud zločin. Poznava zgodbe, ko so se ljudje raje odpovedali avtu, kot, da bi z njem po pol leta prišli na mejo. To pravilo se nama je že od vedno zdelo popolnoma bedasto in nesmiselno, ampak sva vedela, da so to taka pravila, ki jih je treba spoštovati. Bi jih, če bi jih imela možnost, pa je bil svet zaprt skoraj dve leti in jih enostavno nisva mogla. Tudi ti gospe se zasmiliva, zato nama da ime in kontakt svoje šefice, kateri naj v mailu opiševa svoj problem, ta pa se bo odločila, ali je najin problem rešljiv ali ne. Tudi ona ji bo pisala in jo vzpodbudila, da se primer čim prej zaključi, kljub temu pa to lahko traja tudi 14 dni, saj so trenutno vsi na dopustih. Napiševa ji mail in cel dan, dokler ne greva spat, preverjava telefon, če sva slučajno že dobila odgovor. Naslednji dan se spet zbudiva s telefonom v roki in nestrpno pričakujeva odgovor, dokler ne opaziva, da sva mail poslala na napačen naslov. Tokrat ga pošljeva na pravi naslov in spet čakava cel dan. Tudi ta dan ni odgovora in odločiva se, da je bolje, da greva nazaj v hribe, kjer bova preživljala bolj kvaliteten čas in zato lažje čakala odločitev carinskega urada, kakšna bo najina usoda.
Servis sončne elektrarne.
Kopalnica.
Razbitina, na katero sva naletela v hribih.
Čarobno jutro.
Zapeljeva se v provincionalni park Cordon Del Plata, kjer naju cesta pripelje do 2890 m nadmorske višine. Kopaste hribe, ki sva jih bila do zdaj vajena, so zamenjale ošiljene gore, ob katerih se počutiva bolj domače. Tukaj so ledeniki orali doline in za seboj puščali prepadne stene, ki naju spominjajo na naše prelepe Julijce. Po dolini slediva poti, ki naju pelje mimo pašnikov, preko ledeniških potočkov do baznega tabora Piedra Grande na višini 3580 m. Planinci in plezalci, ki tukaj šotorijo, se počasi že pripravljajo na spanje in čas je, da tudi midva obrneva nazaj v dolino.
DIFovska tehnika skoka.
V baznem taboru Piedra Grande.
Ko hodim po klancu navzdol, me bolijo prsti na desni nogi, v katerih imam še vedno nekaj bodic štiri metrskega kaktusa, na katerega sem splezal pred tednom dni, pa mi jih Špela ves ta čas noče vzeti ven, ker pravi, da mi je itak stokrat rekla, naj ne plezam tja gor, pa še noge mi baje smrdijo. Ko prideva do avta, nima več izbire, saj imava jutri v planu Cerro Franke, ki je dobrih dva tisoč metrov nad nama in takole z bolečimi prsti ne bom mogel sestopati. Zrihtava bodice, pojeva dobro večerjo in se odpraviva spat.
Večerja z razgledom.
V zgodnjih jutranjih urah popijeva kavico, pojeva kosmiče in zagrizeva v klanec. Lepo napredujeva, ko prideva do baznega tabora še vsi spijo, najina pot pa iz doline zavije proti jugu. Do 4000 m je vse vredu, orientirava se po možicih in po slikah, ki sem jih snel z interneta par dni prej, večina časa pa hodiva kar po občutku.
Vzpenjava se po severnem grebenu, kar pomeni, da nama močno sonce pritiska direktno v glavo. Dehidracija, lakota, močno sonce in višina so terjali svoj davek. Zadnjih 800 višinskih metrov se komaj vlečeva, hodiva 50 m in počivava, pa spet 50 m in počivava. Glava naju strašansko boli in srce dela s polno močjo, a trma naju žene dalje. Vrh Cerro Franke, ki se dviga 4847 metrov visoko, doseževa ob enih popoldne.
Na vrhu.
Razgledi tam gor so neverjetni, ne moreva se nagledati ledenikov, sten in vrhov okoli naju, želiva si, da bi lahko bila na vseh istočasno. Malo še posediva, potem pa se počasi okoli naju začnejo nabirati oblaki, ki ne pomenijo nič dobrega. Poslikava se, se objameva in začneva sestopati.
Hodiva počasi in previdno, dokler ne prideva do več kot kilometer dolgega melišča, ki sem si ga ogledal dan prej iz baznega tabora. Ta nama privarčuje kar nekaj muk in iskanja poti, saj po njem hitro izgubljava višino. Kar letiva dol v dolino, še bolje bi šlo, če bi namesto tekaških superg, ki so začuda vzdržale vse skale, imela pohodne čevlje in palice. V baznem taboru streseva kilo peska iz čevljev in nadaljujeva proti dolini. Ujame naju dež in lačna ter prezebla vedriva pod balvanom na majhnem prostorčku, ki postaja zmeraj manjši, saj veter nese dežne kaplje vedno bolj proti nama.
Pod balvanom.
Kljub vsemu sva vesela in zadovoljna, saj je glavobol popustil že nekaj sto metrov višje, še boljše pa je, ko prideva do avta, ko zaslišim tisti zvok, ko sntntn predre pločevinko piva in nazdravim s svojo ženo še na en nepozaben dan. Ah, kako lepo je to življenje!
Sporočilo, ki sem ga našel zakopanega v avtu.