top of page
  • Jernej

Maroko, 2. del

Da bi potovanje dobil svoj namen, peljati Špelo nekam na toplo, sva se odpravila na zahod, proti obali. Na poti sva še vedno pobirala štoparje in skupaj smo se vozili skozi razgibano pokrajino. Ceste so bile še vedno dobre, v hribih kar vijugaste in Dacia se jih je lepo držala. S potniki nikoli nisva imela težav razen enkrat, ko sva se odločila pobrati dva fanta, štela sta okoli deset let. Vsi štirje smo že lepo sedeli v avtu, ko so se zadnja vrata kar naenkrat še enkrat odprla. Dva starejša poba, verjetno sta imela okoli 18 let, sta očitno opazila dva gringota, ki po Maroko pobirata štoparje in brez povabila sedla z nami v avto in za sabo zaloputnila vrata. Sprva nisem točno vedel, kaj se dogaja in se jima samo kislo nasmehnil. Špela se je zbala, da naju hočeta oropati, jaz pa sem naivno pohodil plin in že smo leteli naprej. Bilo nas je šest, midva, dva povabljena mulca in dva nepovabljena mlada možakarja. Špeli ni bilo prijetno, ob njenih pridigah, kaj se greva, da sva v Maroku in ne doma in da je zadeva šla predaleč, je postalo neprijetno še meni. Od takrat naprej mi je bilo prepovedano ustavljati domačinom in tako se je pobiranje štoparjev končalo. Žal mi je bilo, da sta tista dva smrkavca vse pokvarila, a Špeli se nisem upal oporekati. Od takrat naprej je najin avto gostil samo še naju in Rudija, ki je veselo brenkal na radiu.

Ko sva se peljala mimo večjih vasic, sva ugotovila, kam se je tako mudilo tistima dvema nepovabljenima potnikoma. Maroko je namreč igral nogomet proti Kanadi na svetovnem prvenstvu v Katarju. Iz vseh mali vasic so se ljudje zgrinjali v doline v malo večje vasice, ki so imele elektriko in televizijo, kjer se je prenašala tekma. Vse gostilne so bile nabito polne, ljudje so stali tudi pred vhodi, le, da bi lahko slišali po zvočnikih, kaj se dogaja z njihovo reprezentanco. Maročani so na tisti tekmi zabili tri gole, enega v svojo in dva v mrežo nasprotnika. Veselje je bilo nepopisno, to je bil do tedaj največji uspeh njihove reprezentance na takih turnirjih, gorele so bakle, ljudje so skakali po avtih, iz avtov na avte, na kamione, plapolale so zastave, blokirali so ceste in se veselili, kot še nikoli.




Druga kavica v dnevu je bila vedno pri gospodih s kavomatom v prtljažniku, ki so stali pri večjih križiščih.


Prvič v življenju sem videl, da bi kdo tankal in vozil hkrati.


Taxi voznik na liniji s centralo.


Ko zmanjka trave, pastirji kozam dovolijo, da se pasejo na drevesih argana, iz katerih pridelujejo značilno arganovo olje.


S prijaznim možakarjem sem 10 dirhamov, kar je približno 90 centov, zamenjal za polno vrečo sadnja.


Gospod je z blatom zakrpal svoj razpadajoč vhod v mestu iz blata Ouarzazate, starim več kot 1100 let.


Kratek oddih in metin čaj na enajst stoletij stari terasi je klasika, ki jo mora okusiti vsak popotnik, ki se pelje mimo tega starodavnega mesta.


Iz puščave sva skoraj vzporedno z ekvatorjem krenila proti zahodu in se tako zaletela v obalo Atlanika v mestu Agadir. Bilo je tako toplo, da se je v kratke hlače in kratko majico preoblekla tudi Špela. Cilj vsega potovanja je bil izpolnjen. A mesto so obdajala golf igrišča z zeleno travo, precizno striženo na priporočene milimetre. To ni bil Maroko, ki sva ga želela videti, zato sva se odpravila severneje v malo ribiško mestece, kjer sva se v zakotni gostilni kot kralja najedla za poldrugi evro.

Na tem delu obale je kar nekaj mest, ki so svetovno znana po dobrem surfanjem na valovih. Morje je imelo že jesenske temperature, a sva se kljub temu, sicer v strganih neoprenih, ki sva si jih izposodila pri domačinih, v valove zagnala tudi midva. Dotrajani, razparani in verjetno že neštetokrat polulani neopreni so vseeno služili svojemu namenu. Bilo je zabavno, a dve uri mrzlega oceana in garanja naju je kar precej utrudilo.

Ocean.


Hiše domačinov ob obali.


Prva obrambna linija mesta Essaouira šteje nekaj deset topov.


Sreča je, ko človek ne rabi nositi nogavic.


Prizor domačina, ki hrani galebe na terasi svojega stanovanja ob obali oceana, naju je za trenutek odpeljal nekaj stoletij nazaj.


Jutro v Essaouiriji.


Všeč so mi najbolj neokrnjeni konci sveta, zakotne vasice in kraji, kjer se ne drenjajo ljudje, kaj šele turisti. A Marakeš se je bližal, o njem mi je Špela govorila že odkar sva se odločila za potovanje v Maroko. Bal sem se in se ga spretno izogibal kar nekaj časa, a prišel je trenutek, ko mi je zmanjkalo argumentov, da se mu ogneva. Poleg tega so me pri sestri prijaznega lastnika hotela čakale superge, ki jih je po pošti poslal 500 km daleč.

Marakeš se ni izkazal tako slabo, kot sem pričakoval. Dobro sva jedla, pila in spala. Prehodila sva nešteto malih ulic, cenkala z domačini za spominke in opazovala ljudi, ki poizkušajo preživeti na vse možne načine. Špela se je umivala in masirala v hamamu, medtem, ko sem jaz raje smrdel in ostal zunaj, saj mi brkati strici, ki se božajo, ne dišijo najbolj.



Kok daš? Kok hočeš? Dej mi 10. Dam ti 3. Ok, dej mi 4.


Mošeja Kutubiyya s 77m visokim minaretom.


Drena je bilo v skoraj milijonskem mestu ogromno, srečala sva kar nekaj čudaških ljudi, a v glavnem prijazne in nikoli se nisva počutila neprijetno, pa sva po ulicah harala od jutra pa tja do dveh zjuraj.



Maroko je raj za olive in podobne sadeže. Kaj drugega skoraj da ne uspeva v tej presušeni deželi.




Igra, kjer vržeš dirham in ciljaš v krog, v katerem je številka. Če so vsi robovi kovanca v krogu in ne pokrivajo črte ti gospod, ki vodi igro, izplača toliko dirhamov, kot piše v krogu. Če se kovanec dotika črte kroga, je dirham njegov. Jaz sem takoj izgubil tri, ki jih je Špela hitro priigrala nazaj. Kar koli je vrgla, je padlo naravnost na sredino kroga. Kmalu so to opazili mimoidoči, ki so se ustavljali in navijali. Gospod se je že malo jezil, ko je na enkrat moral izplačati tudi po dvanajst dirhamov. Špela je razturala in ko ji je šlo najbolje, je odnehala. Zaslužen denar sva razdelila med otroke, ki so se že med igro slinili ob Špeli in jo prosili za kakšen kovanček.



Lekarna.


V Marakešu si lahko zloščiš čevlje za pet dirhamov, ali pa vzameš rdečega Marliča za dva.


Čas je bil, da se počasi odpraviva nazaj proti Fezu, kjer sva imela let nazaj domov. Mimogrede sva se ustavila še v Casablanci, katere mistično ime vabi ljudi vse do njenega predmestja. Že od daleč sva opazila, da je mesto pravzaprav tri in pol milijonski geto. Na brzino sva nekaj pojedla in se hitro pobrala, ko nama je brezzobi natakar palačinke računal dvakrat dražje, kot so bile cenjene v meniju. Konstantno sva bila po budnim očesom jastrebov, ki so čakali na svojo priložnost, zato mu nisva oporekala, mu plačala in skoraj da zbežala.

V Fezu sva imela še eno manj prijetno izkušnjo, ko naju je nek nasilnež zamenjal za bankomat na dveh nogah in nama z motorjem 15 minut sledil po mestu, drugače pa sva se imela v Maroko super. Ducat dni, kot sva jih imela na razpolago, je bilo trikrat premalo, da bi zares lahko užila vse stvari, ki jih nudi ta država, a vseeno sva videla kar veliko, saj sva prevozila 2330 km. Še se bova vrnila. Najraje enkrat pozimi, da splezava na najvišjih vrh Atlasa Toubkal, ki me je mikal že tokrat, a sem imel takrat obute samo natikače, ki morda le niso primerna obutev za dobrih 4100 m visoko goro.






118 views0 comments

Recent Posts

See All
bottom of page