Jesenski dnevi so ponavadi kratki, mrzli in dolgočasni. V našo Barjansko dolino se zavleče trdovratna megla, ki tukaj vztraja do konca pomladi. Še posebej so mučni novembri, ko v hribih še ni snega, ko se zlata jesen že poslovi in pride obdobje vlage in sivine. A ravno takrat, sredi tega prehodnega obdobja iz kratih hlač v bunde, Špela praznuje rojstni dan. "Letos si namesto darila želim nekam na toplo", sem poslušal že od konca poletja in da bi ta dan, ki ga po navadi praznujeva cel konec novembra, praznovala doma, si nisem upal privoščiti. Stara celina je bila že debelo v jeseni, zato so njene misli bežale na druge kontinente. Kot pameten moški, ki z ženo sprejema kompromise, sem pristal na idejo, da greva v Afriko. "V Afriki je pa valda skos toplo!"
Pa sva šla, na sever Afrike, v Maroko, kamor sva iz Benetk poletela za dve gajbi pira. Vmes sva razbila šipo na avtu, na meji ostala brez zaplenjenega drona, se kot dva "zelenca" pustila nategnit pri prvi menjalnici, a kljub vsemu sestradana in srečna prevzela izposojen avto na parkirišču letališča Fes, kjer se je pričelo najino potovanje. Najprej do riada, kakor se tu imenujejo stare meščanske hiše z urejenim notranjim vrtom, v katerih sva spala skozi potovanje. Že takoj po prihodu v medino sva se spoznala z naravo mestnih lokalcev in njihovo zaigrano prijaznostjo. Še preden sva izstopila iz avta, sta naju prestregla dva izurjena jastreba. Mlajšemu sem za voljo miru plačal dva evra, ker naju je kljub najini navigaciji spremljal 100 m do prenočišča. Mislim, da svojega izplena ni delil s svojim brezzobim tovarišem, saj me je ta ustavil, ko sva odhajala na večerjo in od mene zahteval plačilo. Z rokami sem mu pokazal, koliko sem plačal njegovemu vajencu in pustil naju je pri miru. Pri večerji sva se napokala z zelenjavnimi tažini, žalostna spoznala, da v tej arabski deželi ne točijo piva in se utrujena odpravila spat.
Jutro v Fezu. Pogled na medino.
Po obilnem zajtrku sva napokala avto in se odpeljala na jug proti hribom. Atlas, gorovje v Maroku, ki se dviguje na spoštljive višine, ponekod tudi čez štiri tisoč metrov, se vije skoraj skozi celotno državo. Brez tega gorovja bi jim trda predla, saj ta igra pomembno vlogo pri oskrbi z vodo. Njegove reke in potočki, ki se vijejo še daleč naprej od vznožja, oskrbujejo ljudi z vodo tudi v puščavi. Ko se teren izravna, voda kar hitro ponikne, a iznajdljiva plemena so si izkopala vodnjake in prehode v tunele, ki so jih podtalnice izoblikovale skozi sipek material v puščavi in iz njih črpala vodo, ko so med sušnim obdobjem usahnili tudi vodnjaki.
Špela v enem izmed vodnjakov.
Vodnjak je vir življenja.
Gorovje Atlas je najrazličnejših oblik, ki ga je skozi milijone let izoblikovala erozija.
Hiša domačinov v hribih.
Oslički. Narava zelo spominja na tisto iz gorovja Andov.
Gorivo je za razmere v Maroku izjemno drago. Cene za liter bencina se gibljejo od 1,3 € pa tja do 1,5 €. Avto je luksuz, ki si ga lahko privošči malokdo. Nekateri se tako prevažajo s kočijami, nekateri enostavno jahajo osle, nekateri imajo kolesa, nekateri pa še tega ne. Slednjim ne preostane drugega kot da štopajo. Ko sva se že malo opogumila, sva štoparje začela prevažati tudi midva. Vedno sva izbirala take potnike, bi jih v primeru nasilja, ki ga je pokazal kerlc iz prvega večera, lahko obvladal z levo roko. Najin prvi potnik je bila gospa. Potem sva s seboj skozi pusto in presušeno deželo vozila stare gospode, na koncu sva pobirala tudi otroke. Vedno sem si vzvratno ogledalo nastavil tako, da sem jim med vožnjo na zadnji klopi opazoval. Verjel sem, da so pošteni in bil sem sproščen, a globoko v sebi nikoli nisem popolnoma izklopil tistega varnostnega mehanizma. Z nobenim potnikom se nismo besedno razumeli, saj nihče od njih ni znal angleško, midva pa ne arabsko ali francosko. Z njimi sem se včasih pogovarjal kar po Slovensko, saj je bilo res vseeno, kaj govorim, važno je bilo, da so iz moje intonacije prepoznali prijaznost in da so s kretnjami, ki sem jih kazal, razumeli, da ko želijo izstopiti, enostavno rečejo stop. Prepeljala sva jih kar nekaj, a najbolj sem užival, ko sva peljala starejšega gospoda, ki je neznosno smrdel po oslovskemu dreku, ki se je v sosednjo vas namenil po olivno olje. V ogledalu sem opazoval njegove sinje modre oči, ki so iskrivo in zadovoljno gledale izpod zgubanega čela. Pod zakrivljenim nosom se je ob nasmehu kazal edini zob, ki mu je ostal od trdega in dolgega življenja. Na radiu sta igrala Rudi Bučar in njegova kitara, bilo je prav fino, na trenutke se mi je zdelo, da gre muzika v uho tudi njemu.
Mama in sin paseta koze v hribih.
Srečala sva kamele, ki so se pasle v puščavi. Njihov obraz na las spominja na tiste od gvanakov, ki sva jih opazovala v Andih. Oboji namreč spadajo pod družino kamel.
Sonce je zahajalo zgodaj, saj je bila jesen tudi že v Maroku, zato sva se vozila tudi ponoči, saj sva dnevno svetlobo izkoriščala za raziskovanje. Vožnja ponoči je bila naporna, sploh za moje oči, saj so luči svetile pet metrov pred avtom, dolge pa dva metra več. Da bi videl kam vozim, sem oči tako močno naprezal, da sem vsak večer v njih čutil bolečino. Ponoči sva se zato vozila malo počasneje, a čez dan sva bila vedno najhitrejša, sploh po makadamu. Že dlje časa je znano, da so najhitrejši avtomobili po makadamu rentani, prvak med njimi je bila najina Dacia Logan, ki je s svojo plastično in primitivno notranjostjo kar klicala po hitrosti. Špela je vsake toliko časa godrnjala, da sva prehitra, a Dacia se ni pustila pretirano motiti in je letela skozi ovinke kot sneta sekira.
Vijugasta cesta v Atlasu.
Logan, Dacia Logan.
Ljudje so se naselili tam, kjer je voda. Mesta in vasi nekje stojijo kar v izsušenih strugah.
Izsušen vodni kanal, ki ob dežju napaja njive in nasade datljev.
V Atlasu ljudje še vedno živijo v jamah. Brez elektrike, vode in ogrevanja.
Igra, ki povezuje.
Skozi Atlas naju je pot pripeljala na rob Sahare, največje puščave na svetu. Bil je Špelin rojstni dan in tisto noč sva spala pri Berberih, starodavnih nomadskih ljudstvih.
Preden se je sonce spustilo za obzorje, sva se sprehodila po bližnjih peščenih sipinah, kjer sem ob zahajajočem soncu užival za objektivom. Mislim, da so taki pogoji za slikanje sanje vsakega amaterskega ali profi fotografa.
Za vrhunec njenega praznovanja smo Špeli z gostitelji pripravili presenečenje. Zanič torta, a takrat je šlo je za simboliko in pozornost je bila pika na i njenega rojstnega dne. Malokrat imamo priložnost jesti torto na svoj rojstni dan v Sahari pod milijoni zvezdami. Bilo je res nekaj posebnega. Zvečer smo ob ognju peli berberske pesmi in igrali njihove inštrumente, medtem, ko so bile zvezde zaradi ničelne svetlobne onesnaženosti tako svetle, kot sem jih videl samo še v Andih.
Praznovanje Špelinega rojstnega dne.
Upam samo, da mi bo kdaj oproščeno, da sem zopet na tak večer prišel s tako temnim objektivom. Še vedno klošarim samo z f4 objektivom in greh je, da sem izpustil tako imenitno priložnost slikanja vesolja. Obljubil sem si, da se oborožim s primernim objektivom takoj, ko se vrnem domov.
Bil je eden bolj prijetnih večerov v Maroku, tam so zelo lepo skrbeli za naju, srečala sva res izjemne ljudi.
Kljub neprimerni leči sem uspel slikati naš kamp.
Dnevi so v tem letnem času v puščavi še vedno vroči, podnevi se temperature dvignejo čez trideset stopinj, a ponoči se spustijo do štiri. Temperaturna razlika naju je prav malo šokirala, ko sva naslednje jutro oblečena kot medveda hitela po sipkem pesku na najvišjo sipino opazovat sončni vzhod.
Sončni vzhodi v Sahari so nekaj drugega.
Popoldne sva pri domačinih najela štirikolesnike, s katerimi sva se izživljala po sipinah. Ne vem, kdo je takrat bolj užival, jaz ali Špela. Mali "drobižek" je presenetil s svojo spretnostjo in pogumom, ko sva ga tiščala po neskončnem pesku. A kaj, ko se je zataknilo spet tam, kjer se zatakne vedno. Pri moji fotki. Špeli sem tako kot že neštetokrat dal fotoaparat, pripravil nastavitve, določil mojo in njeno makro lokacijo in vse podrobno razložil. Ubogega štirikolesnika sem žgal kakor je dalo gor in dol po pesku, a pravega rezultata v n poskusih nisem dobil. Uboga Yamaha, kaj je preživljala takrat. Na koncu nisem preveč kompliciral, saj sem vedel, da se je Špelca potrudila in da v tem postaja vse boljša. Misel, da bom nekoč le dobil fotko, ki si jo želim, me je mirila pod tistim žgočim soncem medtem, ko se je kadilo iz mojega japonskega konja.
Sicer dobra Špelina fotografija, ki bi takoj dobila boljšo oceno, če na njen ne bi bilo na primer njenega štirikolesnika.
Tudi izpod njenega konja je šprical pesek.
Življenje da, življenje vzame.
Puščavska lisica pred brlogom.
Kamela nomada, ki si je zatočišče poiskal v oazi, mimo katere sva se peljala.
Kljub vsemu, kar se nama je dogajalo, pa še vedno nisem izpolnil ene želje svoje žene in to tiste, zaradi katere sva šla tako daleč od doma. Še vedno nisva bila na toplem, zares toplem, tako toplem, da naju zjutraj ne bi zeblo. Jaz sem sicer že od začetka potovanja okoli maširal v kratkih hlačah, a Špelin termometer je drugačen kot moj, zato sva se odpravila do morja, kjer so bile temperature še vedno poletne, a pod do tja ni bila tako kratka, še enkrat sva morala skozi mraz, skozi Atlas, ki je stal med nama in obalo.
Že drugi dan potovanja sem v riadu pozabil svoje superge. Od takrat sem okoli hodil v natikačih, kar me ni pretirano motilo, razen, ko sva hodila po hribih. Sploh jutra so bila zoprna, ko se mi je mraz zažiral v podplate. A v hribih sem bil že navajen, saj sem najhuje preživel tisto jutro v Sahari, ko sem hodil po mrzlem pesku, občutek sem imel, kot, da hodim po snegu.
Neverjetno je, kakšne ideja ima narava, ko kleše svojo podobo.
Štorklja iz Prekmurja, ki je na minaretu v Maroku iskala poletje ravno tako kot midva.