Kam na poročno potovanje, sva se spraševala odkar sva se lansko jesen zaročila. Jaz sem si želel nekam v šotor in hribe, Špela nekam na toplo ob morje. Sprejela sva kompromis in se odločila, da bova šla nekam na toplo ob morje. V zakonu je očitno tako. Pritoževati se nisem niti upal, niti pretirano želel, saj sem vedel, da bo šotor že še počakal, hribi pa tudi. Odkar se na mojem levem prstancu sveti vsega tri grame žlahtne kovine, sprejemam podobne kompromise. Včasih mi paše, včasih ne, baje se z leti tega navadiš.
Odločila sva se za Tanzanijo, kjer sva šla na safari in obiskala rajske plaže na Zanzibarju.
Iz Ljubljane naju je sredi noči do prestolnice naše severne sosede odpeljal Gooptijev kombi. Nama in sopotnikom je mir in spanec kalila razigrana Štajerka, ki je na ves glas svojemu sosedu razlagala o vajah njenega lokalnega orkestra. Kljub neprespani noči sem bil vesel, da ljudje kljub tako smrtonosnemu virusu potujejo po svetu in si tako širijo obzorja.
Iz Dunaja poletiva v glavno mesto Egipta Kairo in nato v Dar es Salaam, prestolnico Tanzanije, kjer se vkrcava v manjše letalo in poletiva nazaj na sever države v mesto Arusha.
Na dunajskem letališču ob ekstra dragi kavi Špela planira še zadnje detajle poročnega potovanja.
Po več kot 24 urah potovanja so mi tako zatekla stopala.
Tako je iz oblakov "kukal" Kilimanjaro (5895m), najvišji vrh črne celine.
Ko smo izstopili iz letala, smo si morali umiti/razkužiti roke.
Na letališču naju je pričakal najin vodič po imenu Godliving. Mlad, a izkušenj vodič je vozil predelano za safarije, točno 30 let staro Toyoto Land Cruiser.
Godliving in Špela.
Ko smo se vozili iz letališča proti resortu, kjer sva bivala tekom safarija, sva opazovala dogajanje ob glavni cesti, ki povezuje Arusho z nacionalnimi parki na zahodu. Takoj nama je bilo jasno, zakaj Tanzanija spada med najbolj revne države na svetu.
Godliving v svoji pisarni. Mlad in ambiciozen vodič obožuje svojo službo.
Avto se je ustavil na robu ceste in Godliving nama je kazal na vrh hriba, kjer je stala mala vasica. Tam živi mož, ki je poročen s 44 ženami, s katerimi ima 106 otrok. Ko smo opazovali vas, kjer "vlada" mož, ki je poligamno razmerje vzel zelo resno, sta mi po oknu potrkala dva njegova otroka. Z rokam sta mi nakazala, da sta žejna in iz kupa vod, ki smo jih vozili s seboj, sem vzel dve plastenki in ju skozi napol odprto okno previdno ponudil mladima pastirjema, ki sta pasla svoje krave. Takoj me je spreletel beden občutek. Počutil sem se kot razvajen smrkolin, s polno ritjo vsega, ki je slučajno imel srečo in se rodil 10.000 km severneje. Vozil sem se skozi totalno revščino in igral frajerja v "svojem oklepniku".
Masaji so najbolj prepoznavno pleme v temu delu Afrike. Živijo v Tanzaniji in njeni severni sosedi Keniji. Njihova populacija šteje nekaj več kot dva milijona. Preživljajo se v glavnem z živinorejo.
Njihov glavni obrok je kravje mleko, surovo kravje meso in kravja kri. Povprečna življenjska doba moških je 42 let, žensk dve leti dlje. Godliving naju je peljal v eno od njihovih vasic.
Živijo v malih hišicah iz blata.
Špela pred Masajsko hišo.
Sandale si izdelujejo iz avtomobilskih gum.
Poglavarjeva žena.
Pri štirinajstih letih pred celo vasjo obrezujejo moške in ženske. Izbijejo jim tudi prva dva spodnja sekalca, kar pripomore k boljšemu imunskemu sistemu. Na lica jim s razbeljenim železom odtisnejo znamenja. Toliko žen, kot jih moški lahko preživi, toliko jih lahko ima. Če si najstarejši otrok prve žene, so ti dodeljene nekatere pravice, kot je recimo dedovanje poglavarstva. Ni pa vse tako rožnato, če si prvorojenec, vsaj ne skozi oči naše kulture. Masaji imajo namreč običaj, da lahko mlajši brat spi z ženo starejšega brata. Lahko ima celo otroke z njo. Torej, če si najmlajši otrok pete žene svojega očeta in ima vsak od tvojih starejših bratov npr. po tri žene, potem si ... ne vem. V glavnem imaš veliko dela. Da mlajši brat spi z ženo starejšega pa je dobro, celo neke vrste blagoslov. Če pa se starejši brat pritožuje, da je mlajši brat spal z njegovo ženo, mu mora plačati dvajset krav.
Tako tekmujejo, kdo bo skočil najvišje. Tisti, ki mu to uspe, bo imel največ žena. Tudi jaz sem se poizkusil ... še vedno imam samo eno ženo.
Skelet slona.
Najin "šotor" na severu jezera Manyara, kjer sva spala tekom safarija.
Vsak večer sva čakala nilske konje, ki so prihajali na večerno pašo ob resort.
Zvečer so se okoli najinega šotora pasli gnuji.
Lobanja vodnega bivola.
Pumba.
Znotraj Ngorogoro kraterja.
Zebre se valjajo po tleh, da se znebijo zajedavcev.
Ko se počutijo ogrožene, se postavijo v "objemalni" položaj, s katerim pokrijejo vse zorne kote in tako lažje opazijo morebitnega predatorja.
Alfa.
Jastreb.
Termiti si gradijo stolpe iz blata. So pravi mojstri gradbeništva, imajo celo prezračevalni sistem.
Zebri na poročnem potovanju.
Špela na vrhu Ngorogoro kraterja.
Družina slonov je preplašila vojska, ki je imela orožne vaje.
Domačini dobesedno bašejo ovce, koze in kokoši pod sedeže kombija, predelanega v avtobus, ki je namenjen na tržnico.
Iz Arushe na Zanzibar vsa vzela najcenejši let. Letalske karte so nama celo napisali na roke.
Jutro na Zanzibarju.
Ribiča v zgodnjih jutranjih urah.
Vsak dan ob pol sedmih zjutraj je možakar na desni lokalne otroke treniral nogomet. Včasih sem se jim pridružil.
Z jadrnico, narejeno iz debla manga, ki ji domačini pravijo Ngalawa, sva se vozila do koralnega grebena, kjer sva se potapljala z ribami tisočerih barv.
Na koralnem grebenu sva ob oseki nabirala morske zvezde. Ko je prišla plima, sva s čolnom lahko zaplula na drugo stran koralnega grebena, kjer sva se potapljala z delfini.
Mladi masajski fantje množično prihajajo s celine na Zanzibar, kjer prodajajo zapestnice in ostale spominke. Z zasluženim denarjem si kasneje doma kupijo krave.
Na plaži sem vsak dan srečeval iste masajske fante in postali smo nekakšni prijatelji. En dan sem si v hotelu sposodil žogo in jih povabil na nogomet. Gole smo si naredili kar iz njihovih pastirskih palic.
Najprej sem bil edini turist v igri, nato so se nam pridružili še trije francoski otroci iz hotela. Igrali smo beli proti črnim, nato smo se pomešali, ljudje so prihajali in odhajali z "igrišča", vsi so nas snemali in navijali, bili smo prava senzacija. Naslednje dni smo se skoraj vsak dan dobili na plaži, kjer smo "nažigal fuzbal".
Igra, ki združuje ljudi.
Vsako jutro sem vstal pred sončnim vzhodom in na plaži opazoval lokalne ribiče, ki so prihajali s celonočnega ribolova na plažo s svojimi ulovi. Edini dan, ko so ujeli kar tri tune, sem na plažo prišel brez spominske kartice v fotoaparatu.
Vrtnar v Hotelu je brez problema splezal na palmo in nama prinesel kokos.
Ob močnem vetru sva kajtala.
Pogled iz najine sobe.
Od tega gospoda sva vsak dan kupovala sveže kokose in banane.
Tisoč in ena zgodba.
Nasad užitnih alg.
Vsak dan pride tri metrska oseka in mogoče se je sprehoditi od plaže do 300m oddaljenega koralnega grebena.
Njihovi čolni se do danes niso skoraj nič spremenili.
Med oseko domačinke nabirajo morske polže, ki jih skuhajo v morski juhi.
Naselje ribičev ob plaži.
Nov Iphone 13.
Še en nov Iphone.
Masajska deklica se je povabila na Špelin ležalnik in zaspala.
Najinemu prijatelju s plaže po imenu Marek, kot si ga je nadel, straši niso izbili zob in mu odtisnili znamenj na lica. Namesto tega so ga poslali v šolo, kjer se je naučil angleščine, zato je bila komunikacija med nami lažja. Tudi on je prišel na Zanzibar prodajat spominke, da si bo kasneje doma lahko kupil nekaj krav. Spoznali smo se, ko naju je vprašal, iz kje prihajava. Ko sva mu povedala, da sva Slovenca, je bil navdušen, saj je pred meseci na tej isti plaži dopustoval Slovenec Niko, ki ga je naučil igrat igro Enka. Preden je odšel domov, mu je karte podaril. Marek je igre naučil tudi svoje prijatelje.
Marek in njegove karte.
Prijatelja.
Špela in Masaji igrajo Enko.
Obiskala sva tudi Stone Town, glavno mesto Zanzibarja. Bila pred rojstno hišo najboljšega vokalista našega časa, Freddija Mercurya, kjer je živel do svojega osemnajstega leta. Obiskala sva največjo tržnico sužnjev na vzhodni obali Afrike in jedla odlično lokalno hrano.
Mestu, ki je danes pod Unescovo zaščito, je zadnjih nekaj stoletij vladala omanska oblast. Ohranjenih je kar nekaj takih vrat iz tistih časov.
Redek prizor.
Šotora in mraza nisem pogrešal. Od kokteljlov in piva sem dobil dve kili, sklenil nekaj novih prijateljstev in domov prinesel ogromno lepih spominov. Imela sva se res lepo in da ima žena vedno prav, se je zopet izkazalo za totalno resnico.