• Špela

NASVIDENJE, SALVAJE!

Čile je ena izmed redkih držav, kjer že od začetka pandemije niso sneli mask. Vseh pravil, opredeljenih glede pandemije, se držijo 100%. Tako pa je tudi s prečkanjem meja. Ko sva iz Argentine prihaja v Čile, sva morala pokazati vsa možna potrdila, zavarovanja in teste. Že misel na to, da bova morala vse to delati že čez nekaj tednov, nama ni bila prav nič všeč, ampak ker je najin cilj prepotovati čim več držav v Južni Ameriki, sva bila seveda na ta korak pripravljena.


Ko potujeva proti severu Čila, dobivava opozorila s strani domačinov, da je ta del države trenutno kar precej nevaren, saj imajo velike probleme z (i)migranti iz Venezuele in Bolivije, ki v Čile ne prihajajo z dobrimi nameni. Lahko so celo nevarni, saj na silo poizkušajo priti do Santiaga. Ker je to v drugo smer, kamor potujeva midva, nisva posebno zaskrbljena. Opozorijo naju tudi, da postavljajo cestne zapore in ropajo avtomobile. Pozanimava se, kje točno se to dogaja in se odločiva, da pot vseeno nadaljujeva, se izogibava tem cestam in sva še 5x bolj previdna kot do zdaj.


Nadaljevanje poti proti severu Čila.


Uživava v puščavi, si ogledujeva vulkane in lagune in ko začutiva, da je bilo puščave dovolj, se odločila, da odpotujeva proti Boliviji. To je bil že od vsega začetka najin plan, saj sva v prvem delu potovanja Argentino in Čile že prepotovala, zdaj pa je na vrsti še bolj bogata kultura, večja zgodovina, deževni gozdovi, široke reke in drugačna hrana. Tako se veseliva, da bova končno vstopila v novo državo. Eden izmed domačinov nama je pred dnevi rekel, da je meja z Bolivijo trenutno odprta samo za transport, turisti pa si morajo na carini pridobiti posebno dovoljenje. Do sedaj sva bila že na vseh možnih uradih in se pregovarjala z osebami na različnih položajih, zato se nama ta postopek ne zdi nič nenavaden. Pridem na carino, povem, kaj želim, možakar pa me samo debelo pogleda in pravi, da prečkanje meje za turiste ni dovoljeno. ''Seveda je'', pravim, ''samo dovoljenje potrebujeva z vaše strani''. Hladno me zavrne in še enkrat ponovi, da so meje zaprte in da nihče ne ve, kdaj se bodo ponovne odprle. Ker mi ni jasno, zakaj ne morem zapustiti države, vrtam dalje. ''Zakaj ne smeva čez?'' ''Zaradi pandemije'', mi odvrne. Če bi za vsak ta isti odgovor dobila en cent, mi do konca življenja ne bi bilo potrebno več delati. Odkar sva prišla v Čile, je bil tak odgovor za vsako stvar, ki je bila zaprta. Observatoriji, razgledne točke, jezera in lagune, vse je zaprto zaradi pandemije. Mora biti nekaj drugega, si mislim. Papirjev mi tako ali tako noče dati, naj vsaj izvem pravi razlog. Izpod čela ga pogledam in ga vprašam, kaj imajo oni s tem, saj njihovo državo zapuščava, torej naj jih nič ne skrbi. ''Pandemija ni pravi razlog, ane?'' Samo nasmehne se mi in skomigne z rameni.


Vulkanski krater sredi puščave.


Ves čas naju spremljajo izredno hitre vikunje.


Razočarana zapustim pisarno in Jerneju povem slabo novico. ''Nič zato'', pravi, ''bova šla kar na mejo, jih bova že prepričala''. Načrt se mi zdi super, do sedaj sva še vedno nekaj ''po Balkansko zmutila''. Naslednji dan se odpraviva na 4000 m visok prelaz, kjer je meja z Bolivijo, 100 km naprej pa meja z Argentino. Suvereno parkirava in s širokimi nasmehi zakorakava proti stavbi na meji. Po dveh minutah nama je jasno, da ne bova prišla nikamor. Tip na meji se nama široko reži, ko izusti ''zaradi pandemije'' in poklapana se na petah obrneva nazaj v dolino.


Kljub slabim novicam uživava ob razgledih.


Najina vztrajnost se je še vedno obrestovala. Kaj pa, če poskusiva preko Argentine iti v Bolivijo? Žrtvujeva denar za dva testa več, drugega ne izgubiva nič, saj je meja blizu. Še enkrat stopim do carinika, ki mi zatrdi, da je najbolj severna meja med Argentino in Čilom, ki je trenutno odprta, 1700 km južneje. Kar zvrti se nama pred očmi. Potrebujeva dan za premislek. Jernej izračuna, da če vzameva ta mejni prehod, do Bolivije potrebujeva približno 4000 km, kar je enako razdalji med Madridom in Moskvo. Vzelo bi nama 10 dni in za minimalno plačo bencina. Cel dan sva tiho in vsak pri sebi razmišljava, kaj je najbolje. Vse možnosti neštetokrat pretehtava. Tisti večer po televiziji gledava novice, kako na mejah kopljejo jarke, da je ljudje ne morejo prečkati. Zgodba se ponavlja – dve leti nazaj sva po televiziji videla novice glede virusa in še isto noč sva bila na begu proti Buenos Airesu in nazaj v Slovenijo. Takrat jezna in razočarana sva kasneje ugotovila, da je bila to edina in najboljša odločitev, kar sva jih lahko sprejela. Zdaj na televiziji gledava eno izmed največjih migrantskih kriz na svetu in nič ni videti obetavno. Poleg tega naju domačini opozarjajo, da dobronamerni pribežniki že več let delajo v Čilu, tisti, ki pa prihajajo zdaj, povzročajo velike težave. Krivi so tudi za več smrti na potovanju do obljubljene dežele.


Med razmišljanjem, kaj storiti, prepeljeva magičnih 10.000 km.


Cilj najinega potovanja je že od samega začetka bil, da spoznava nove države, kulture in ljudi, predvsem pa, da sva pri tem sproščena in uživava. Situacije preteklih dni nama vsekakor niso nudile miru. In tudi če greva preko Argentine v Bolivijo in pozabiva na stroške in čas, kaj pa, če se kasneje ne bova mogla vrniti v Čile? To je vendar edini način, da prodava avto. Vsekakor ga ne nameravava spet nekje pustiti in se kasneje vračati nazaj. Pa še kupca že imava. Dva dni živčno prestopava, vsakemu se v glavi odvijajo različni scenariji, bolj malo govoriva in samo skomigneva z rameni, ko eden od naju na glas vpraša, kaj bova naredila.




Na koncu se odločiva, da s potovanjem zaključiva. Z nenormalno težkim srcem in solzami v očeh, ker nama spet ni uspelo in ker spet nisva prišla prav veliko dlje, kot nazadnje (geografsko gledano). Razmišljava o pravilnosti svoje odločitve. Jaz se na pol sprijaznim z njo, Jernej ne. Ko enkrat občutiš takšno svobodo, ki je nikakor ne moreš ubesediti in je na nek način droga, je to zelo težko opustiti. Še huje je, ker sva spet prisiljena prekiniti najino misijo zaradi zunanjih razlogov in ne naju samih. Se bova doma tepla po glavi, zakaj nisva vztrajala? Ali pa bova, tako kot v prvem delu potovanja, čez čas ugotovila, da je bila to edina pravilna odločitev?


Počasi se vračava proti Santiagu in vse se nama zdi brez veze. Peljeva se po istih poteh, gledava enako pokrajina, vendar se nama tokrat zdi vse pusto. Potovanje je za naju izgubilo svoj čar, saj se zavedava, da se bliža koncu. Zdaj si želiva le še to, da se čimprej konča. Po enem tednu prispeva v mesto in se srečava z najinim prijateljem, Cristianom. Kdo drug pa bi bil lahko boljši kupec, kot on? V enem dnevu uredimo prepis avtomobila. Že mora biti tako. Decembra 2019 naju je Cristian, takrat popoln neznanec, sprejel odprtih rok in nama brezkompromisno pomagal. Pri njemu je nastala celotna podoba Salvaje. In kjer se je najina pot začela, se tudi končuje, Salvaje pa bo svojo pot nadaljevala v dobrih rokah.


Vračava se po poti ob oceanu. Za nama je težka odločitev.


Korakanje proti domu.



Zadnji dnevi spanja v avtu.


Vožnja nazaj nama ni prav nič všeč.


Eden izmed redkih, tokrat pa zadnji tuš.


Zelo težko nama jo je pustiti za seboj, čeprav se ves čas opominjava, da je samo ''kos pleha''. Ampak za naju že ne. Z njo sva 5 mesecev živela, dihala, peljala naju je povsod, kamor sva si zaželela in vedno je bila na najini strani. Jernej je za njo vsak dan skrbel, popravljal njene dele, jaz pa sem jo vsakič, ko ji je uspel nenormalni podvig, nežno potrepljala po rami z besedami ''Pridna, Salvaje!'' Tudi, ko ji kaj ni šlo po načrtih, smo hitro našli skupni jezik in nadaljevali pot.


''Pridna, Salvaje!''



Hladne noči pod zvezdnatim nebom.



Zadnje jutro in pakiranje najinega stanovanja.


To vsekakor ni bilo običajno potovanje. To je bilo življenje na poti. Na treh kvadratnih metrih sva imela premično hišo s spalnico, kopalnico, dnevno sobo, kuhinjo in največjo teraso na svetu. Spoznala sva veliko ljudi z neverjetnimi zgodbami, plesala sredi puščave, se kopala v vročih rekah in hladnih jezerih, plezala na najvišje vrhove celine, gledala neverjetno zvezdnato nebo in opazovala divje živali. Doživela sva veliko preizkušenj, se spopadala s stresnimi situacijami v tuji državi s tujim jezikom, a na koncu vseeno potegnila najboljše iz celotne izkušnje.


Pogrešala bova takšno svobodo.


Makaronov kar nekaj časa ne bova pogledala niti od blizu, kaj šele belega sladkega kruha. Bova pa pogrešala zvezdnate noči, divje oceane in nepopisno svobodo, ki ti jo lahko da le takšen način potovanja. Ali bova lahko še kdaj na takšen način prepotovala Južno Ameriko? Nihče ne ve. Vsekakor pa želja ostaja.



Adijo! ... za zdaj :)

575 views1 comment

Recent Posts

See All