Prebudiva se v sončno soboto jutro. Ob jutranji kavici urejam še zadnje slike, ki jih bom objavil na blog. Še vedno ne moreva verjeti, da sva se z najino Toyoto peljala na 5000 m.n.v. Zadnjih nekaj dni je bilo res norih.
Jutro je sproščeno, sva v kampu s toplimi tuši in bazenom. Do zdaj je večina toplih tušev izgledala tako, da je lastnik kampa enkrat na dan, ponavadi ob večernih urah, v peč zmetal par polen. Peč je segrela zalogovnik vode, ki je bil priključen v provizorično tuš kabino. Pritisk vode je bil slab in čas pod tušem je bil odmerjen. S toplo vodo je bilo treba močno ''šparat''.
V tem kampu je drugače, tukaj se razvajava pod toplim tušem tako dolgo, kot želiva, ob avtu imava električno vtičnico in celo wi-fi.
Večina dni interneta nimava, ampak kadar ga dobiva, pogledava, kaj se dogaja doma in drugod po svetu. Vesela sva, da se nama ni treba ukvarjati s problemi tega sveta in da lahko uživava svoje sanje. Sproščeno jutro pa nama pokvarijo novice o novem korona virusu, ki divja po svetu. Slabim novicam, ki prihajajo iz Evrope, ni videti konca.
Starši nama sporočijo, da se v Sloveniji zapirajo šole in vse podobne ustanove. Situacija menda postaja resna. Vsak dan je več okuženih, pojavljajo se prve smrtne žrtve.
Hvala bogu, da sva na drugem koncu sveta, visoko v zavetju Andov, tolaživa se, da se tukaj kaj takega ne more zgoditi. ''To se dogaja tam daleč stran od naju, midva sva tukaj varna'', zaključiva misli. Ko na internet objavim blog hitro spakirava in se odpraviva na sever.
Prispeva do Salte, glavnega mesta v tej provinci. Salta je največje in najbolj pomembno mesto v severozahodnem delu Argentine. Argentina je tako velika država, da bi vanjo lahko stlačili skoraj 140 Slovenij. Je osma največja država na svetu. Da se jo lažje upravlja, je razdeljena v 23 provinc. Province delujejo kot majhne državice znotraj Argentine. Vsaka ima svojo policijo in svoje zakone, ampak še vedno vse odgovarjajo državi. Podobno je v Severni Ameriki.
V Salti prespiva eno noč. Zjutraj spet ujameva internet in preveriva situacijo s korona virusom. Novice so slabe, zelo slabe. ''Kaj, če virus in vsa zloba, ki jo nosi sabo, pride do naju'', se sprašujeva. Špelo skrbi, medtem ko jo jaz samozavestno mirim. Vseeno se odločiva, da narediva prve korake, ki jih svetujejo svetovne organizacije za boj proti virusu, saj so v Argentini do zdaj zaznali 20 primerov okužb z novim korona virusom. V lekarni želiva kupiti zaščitne maske in razkužila za roke. Ne paničariva, na vse skupaj še vedno ne gledava tako resno, to je le za vsak slučaj. Kmalu ugotoviva, da je razkužil in mask zmanjkalo. Iščeva jih po drugih trgovinah, ampak nama povsod povejo, da so jih žal razprodali. Zaščitne opreme je v Salti zmanjkalo v enem dopoldnevu, odkar se je začela panika. Tudi tukaj je, kot drugod po svetu, v trgovinah zmanjkalo toaletnega papirja. Midva panike ne zganjava in se drživa najinih planov. V trgovini kupiva hrano za par dni in se odpraviva nazaj v hribe. Pod vznožjem Andov v vasici, v majhni lekarni zopet poizkusiva srečo z maskami in razkužilom. Tudi tukaj so vse razprodali, ampak dobila sva vsaj 96% alkohol, ki prav tako služi kot razkužilo.
V Evropi so države razglasile karantene, iz dneva v dan se pravila zaostrujejo, vse več je okuženih, na žalost število smrti strmo narašča, medtem, ko tukaj virusa noben ne ''šmirgla 5 posto''. Po vsem tem, kar se dogaja v Evropi in drugod po svetu, Mehika kljub vsemu gosti koncert z 80.000 obiskovalci. Tudi tukaj se ljudje nemoteno družijo, imajo piknike v parkih itd., vse poteka tako, kot da ni nič narobe.
Oblasti in velika večina ljudi tukaj temu ne posveča prav velike pozornosti, prav tako midva. Odpeljeva se v hribe. Iz 1400 m.n.v. se dvigneva na 4100 m.n.v., kjer naju skoraj iz ceste vrže vrečka čipsa. Tlaka, ki se je spremenil zaradi višine, vrečka ne prenese in zato za mojim sedežem močno eksplodira. Glasen pok me tako močno prestraši, da skoraj zapeljem iz ceste. Prispeva v San Antonio de los Cobres, majhno mestece, ki leži na skoraj 3800 metrih nad morjem. Odločiva se, da tukaj ostaneva en dan. V mestu signala ni, zato poiščeva lokal, ki ima wi-fi. Misli na korona virus nama ne dajo miru. Razmere v Evropi in drugod po svetu se stalno spreminjajo, problem glede virusa postaja vse večji. Počasi naju začne skrbeti, da se kaj podobnega ne bo pripetilo Južni Ameriki. ''Bova videla, kaj bo zjutraj'', si rečeva in se odpraviva spat. Noč je grozna. Višina, na katero se nisva pripravila in zelo mrzla noč, nama podari samo par ur spanja.
Ko se zjutraj zbudiva, se zdi, da je svet okoli naju povsem drugačen, kot sva ga bila vajena do zdaj. Hodiva po mestu in ljudje se naju izogibajo, namenjajo nama čudne poglede. Hitro odhitiva v lokal z internetom, da preveriva, kaj se dogaja. Kmalu ugotoviva, da domačini za virus v Argentini krivijo turiste. Televizija, ki visi na steni lokala, prikazuje stanje, ki je zavladalo v Salti. Po 50 ljudi stoji v vrsti za bankomate in banke, novinarji intervjuvajo objokano gospo, nimam pojma, kaj razlaga, v ozadju se vidi gručo ljudi, ki se preriva pred trgovino. Stvari ne kažejo dobro. Zaveva se, da lahko to vpliva na najino potovanje. Dan prej sem vedel, da se lahko zgodi taka situacija, zato sem na bankomatu dvignil kar precej gotovine. Vseeno me je videno precej presenetilo. Tukaj so stvari drugačne kot so doma. Vsi vemo, kakšen ugled ima Južna Amerika glede varnosti. Ko zavlada panika med temi ljudmi, je bolje, da te tam ni. Decembra so v glavnemu mestu Čila, Santigo de Chile, divjali protesti. Videla sva, česa vsega so sposobni ljudje tukaj. Ko vladata panika in bes, nimajo razuma. Večina ljudi je revnih, zelo revnih. Ne govorim o tem, da ne hodijo na počitnice, govorim o pravi bedi, ljudje spijo na ulicah. Nimajo niti pitne vode in hrane. Za izgubiti nimajo praktično nič in takih se je treba bati. Zdravstveni sistem je slab. Kdo jim bo pomagal, če se jim ''zgodi Italija''?
Situacijo razloživa prijateljem v Sloveniji, ki naju ne razumejo. Tisti, ki tega ni videl na lastne oči, situacije tukaj ne bi nikoli razumel. Slovenija ima hud problem in vsi slovenski mediji se ukvarjajo samo s stanjem doma. Nihče ne pozna situacije v Južni Ameriki in vsi nama svetujejo, naj ostaneva, kjer sva. ''Nikjer ni slabše kot v Evropi, ne hodita sem, imata srečo, da sta kjer sta, ne zganjajta panike, pomirita se'', so bili nasveti, ki sva jih poslušala.
Kaj narediti? Za to potovanje sva garala dolgo časa in si organizirala življenje v Sloveniji tako, da se nadaljuje šele junija. Za seboj imava nepozabne tri mesece potovanja in pred nama je še pol celine. Iti domov ali nadaljevati potovanje? Virusa ali česa podobnega se ne bojiva, bojiva se ljudi v tej situaciji in zelo slabega zdravstva. Ekonomija v Argentini niha že nekaj časa, imajo eno največjih inflacij na svetu, da pa jih doleti še opustošenje, ki ga za sabo pušča virus, jih pahne v prepad. V Argentini in Čilu so se zaprli vsi nacionalni parki za vsaj dva meseca, zapirajo se meje vseh držav Južne Amerike. V Boliviji so se že začeli izgredi. Ljudje lahko postanejo še bolj nevarni, saj lahko pride do pomanjkanja hrane. Poleg vsega, v Južno Ameriko prihaja zima.
Naslednji dve uri sta živčni, z družino zbiramo argumente za in proti povratku v Slovenijo. Letalskih kart skoraj ni več, zato se je treba odločiti hitro. Na internetu bereva novice in po skupinah na Facebook-u iščeva informacije. Nikjer ne najdeva nič konkretnega, zgolj priporočila o umivanju in razkuževanju rok.
Ne želiva opustiti svojih sanj na sredi, tega nisva vajena. Ampak zdaj je v igri nekaj drugega. Skleneva, da tukaj trenutno nimava kaj več iskati, Andi ne bodo šli nikamor. Pokličem slovensko ambasado v Buenos Aires, kjer so zelo prijazni in si za naju vzamejo čas, vendar mi ta trenutek ne dajo nobenih koristnih informacij. Nihče ne ve, kaj se bo sledilo. Kličem tudi na Ambasado v Brazilijo, ki prav tako nimajo nobenih koristnih nasvetov. S težkimi srci in cmokom v grlu se odločiva za povratek domov.
V Buenos Airesu ima Špela daljne sorodnike, če ne drugega, greva lahko do njih, kjer bova na varnem. Buenos Aires je 16 milijonsko mesto in tja si res ne želiva še enkrat. To ni za naju, ampak situacija nama ne prepusti nič drugega.
S Špelinimi sorodniki se zmeniva, da spiva pri njih in tam počakava na najin let.
Ura je 11.45, ko se usedeva v avto in se odpraviva nazaj proti glavnemu mestu Argentine. Pred nama je dva dni vožnje, navigacija pokaže na več kot 1600 km dolgo pot, ki naj bi jo prevozila v dobrih dvajsetih urah.
Po dveh urah sva nazaj v dolini. Razočarana in slabe volje se peljeva skozi čudovito pokrajino, ki jo zapuščava tri mesece prezgodaj, vsake toliko časa se iz Špelinih oči izlijejo solze. Ura je štiri popolne, ko naju ustavi policija. Na začetku mislim, da je kaj povezano z novim virusom, ampak kmalu ugotovim, da temu ni tako. Policistu odprem prtljažnik, ko me vpraša, če imava kaj sadja. Saj ne prečkava meje, si mislim, zdaj že veva, da je prečkanje meje s sadjem ali zelenjavo strogo prepovedano. Pokaževa na zabojček s sadjem in zelenjavo, ki jo voziva s seboj. Policaj z ogorčenjem pokaže na limone in nama razloži, da sva v prekršku. ''V kakšnem prekršku?'', si misliva, ko nama razloži, da je med provincami limone voziti ilegalno.
Tukaj je tako, da ob ponedeljkih Špela skuha makarone in v torek jeva makarone, v sredo pa so na vrsti makaroni. Tako je tudi v četrtek, petek in soboto. Ko pa Špela za nedeljsko kosilo pripravi makarone, se razveselim. Tako se najina prehrana niti kaj dosti ne spreminja. Hitro pa se spreminjajo nadmorske višine in čez dan temperature in zato, da ostaneva zdrava, so v avtu vedno limone, s katerimi si krepiva imunski sistem.
No, tukaj pa državi trenutno grozi epidemija s korona virusom, medtem ko nama policaj teži zaradi petih limon. Poslika najine potne liste, najin avto, registrsko tablico in limone v vrečki. Slediva mu v ladijski zabojnik ob cesti. Tam ima pisarno. V pisarni ima prašno pisalno mizo, dva stola, ogromno prahu, pajčevin in na tleh približno 100 limon, ki jih je tisti dan zaplenil nevarnim tihotapcem. S prstom nama pokaže na zbledeli plakat na steni, kjer je bila prečrtana limona. Kaj se dogaja s tem človekom, je to sploh uradno, je to kakšne vrste hec? Naslednjih deset minut živčno čakava, ko izpolnjuje formular in ugotavlja, kaj na najinem potnem listu označuje ime in kaj priimek. Ko konča, nama vrne potne liste in brez besed stečeva nazaj v avto. Roke si razkuživa z alkoholom, ki sva ga kupila prejšnji dan. Ko si skoraj 100 % alkohol zlivava po rokah, ta od sebe daje močan vonj, ki me spominja na študentske dni in Mercatorjev sadjevec za 5 €, ki smo ga pred petkovimi žuri kupovali s prijatelji. Cel avto smrdi po točno takem sadjevcu. Če naju ustavi policija, bova dajala vtis, da ga pijeva že tri dni skupaj.
Po približno dveh urah zopet naletiva na policijsko kontrolo. Na srečo policaj alkohola ne zavoha, ampak tokrat je situacija drugačna. Policaj ima kirurške rokavice in od avta drži varnostno razdaljo. Vedela sva, da sva v godlji, v parih urah so se stvari v državi konkretno spremenile. Uredbe niso začele veljati tako kot v Evropi s predhodnimi opozorili, stvari so se spreminjale iz ure v ure brez kakršnihkoli predhodnih informacij.
Vse turiste, ki so v državi manj kot 14 dni, so poslali v karantene, domačini so za prihod virusa v državo krivili prav njih. Dobili so navodila, da prijavijo vsak tuj avto ali turista policiji.
Imam kronično vnetje sinusov, kar pomeni, da mi ne glede na vreme, letni čas ali počutje konstantno teče iz nosa. Ko se pogovarjava s policajem, mi kot nalašč takrat začne teči. Ko umakne pogled, se na hitro obrišem v rokav. V grlu imam cmok, ampak zakašljati si ne upam, da ne bi slučajno kazal kakršnihkoli znakov okužbe. Ozračje je napeto.
Uradno so v državah Južne Amerike zavladale izredne razmere in pri nji to pomeni, da stvari v svoje roke vzame vojska. Tukaj heca ni. Policaj nama vzame potne liste in odide. Po petnajstih minutah pride nazaj brez njih in nama pove, da vožnje ne moreva nadaljevati. Razloživa mu, da bi rada prišla do Buenos Airesa, da imava karte za letalo, ki naju bo peljalo nazaj domov. Ne moreva obtičati sredi ničesar, to ne pride v poštev. Po parih minutah in posvetu z nadrejenim ugotovi, da sva v državi že dovolj časa in da karantena za naju ni potrebna. Preden naju spusti naprej, nama pove, da na poti do Buenos Airesa ne smeva prespati, voziti morava celo noč. Ura je bila sedem zvečer in pred nama je še več kot 1000 km dolga pot. Prejšnjo noč sva zaradi visoke nadmorske višine spala samo nekaj ur in pred nama je težka naloga. Noč je, pada dež in ceste so katastrofalne. V takih razmerah Špela zaradi dioptrije ne more voziti, zato z vožnjo nadaljujem jaz. Zaradi neprespane noči postajam utrujen, ampak se ne ustavljam. Ustaviva samo, kadar nama zmanjka goriva. Jeva piškote in čokolade. Na bencinski črpalki si kupim Redbull, ampak ga ne spijem, saj vem, da ko bo njegov učinek popustil, bom postal še bolj utrujen. Ob pol polnoči Špela na sovoznikovem sedežu zaspi. Noč je dolga in proti cilju se premikava zelo počasi. Vsake toliko časa naletim na vojaško blokado, skozi katero se stežka prebijem. Ceste v mesta so blokirana z vojaki in policaji. Ko se približava mestom, se pred nama vozijo policaji in se s tem dodatno prepričajo, da ne zavijeva notri v mesto. Ura je dve ponoči in res sem že utrujen. Mika me Redbull, ampak ga varčujem za še hujše čase. Vijugam med luknjami na cesti kot Tina Maze med vratci, kar me drži pokonci. Ceste so slabe. Razmišljam o knjigi z naslovom Zofijin svet, ki sem jo bral nedolgo nazaj. Da ne zaspim, si pulze v možganih povečujem tudi s poštevanko in drugimi matematičnimi računi. Razmišljam vse mogoče in vozim naprej. Kmalu postanem tako močno utrujen, da spijem Redbull, ki me budnega drži naslednjo uro. Počasi njegovi učinki uplahnejo in zavem se, da sem ga spil prezgodaj. Zalotim se, da sem zaspal z odprtimi očmi. Kaj takega se mi ni zgodilo še nikoli do zdaj. Ustrašim se. Pogledam na sovoznikov sedež in se zavem odgovornosti, ki jo imam. Tam spi majhna pojava, ki nima pojma, kaj se dogaja. Na vsako lice si zalepim močan ''šamar''. ''Še bolj se moram potruditi'', si govorim. Kmalu ugotovim, da mi računanje in težka vprašanja o smislu življenja iz filozofske knjige jemljejo energijo in s tem prekinem. Na radiu že celo potovanje vrtiva enih in istih 180 pesmi. Do zdaj jih poznam na pamet, na pamet poznam celo vsa besedila. V tej noči sem se na pamet naučil tudi vsa možna zaporedja, v katerem se lahko zvrti 180 pesmi. Radio navijem skoraj do konca in na vse pretege poizkušam ostati buden. Prebijam se skozi policijske kontrole in vem, da če mi ne uspe še danes priti do Buenos Airesa, mi ne bo uspelo nikoli. Ko bo posijalo sonce, se bodo vse ceste zaprle in najin povratek v Slovenijo ne bo več mogoč. Zadnja stvar, ki si jo želim je, da obtičiva na tem koncu sveta. To si ne smeva dovoliti. Adrenalin me žene naprej.
Ob sedmih zjutraj prideva na obrobje Buenos Airesa in izza obzorja se kaže sonce, ki me reže v utrujene oči skozi sončna očala. Komaj še gledam, v očeh čutim strašno bolečino, ampak nadaljujem. Do zdaj se z najino Toyoto poznava že zelo dobro, vem, da naju ne bo pustila na cedilu, dihava skupaj in s staro damo ravnam previdno. Zdaj je Špela že budna in sporoča mi, da je utrujena in najbolj pomembno, da se je malo potolažila. Ko se spogledava, se zavedava, da je odločitev, ki sva jo sprejela prejšnji dan, pravilna.
Po dobrih dvajsetih urah vožnje in 1680 km katastrofalne ceste prispeva na cilj. Pred hišo Špeline sorodnice parkiram avto in si rečem ''bravo, za danes si svoje naredil''. Zdaj je na vrsti ekipa iz Slovenije, da nadaljuje reševalno akcijo.
Ko se zbudim, sva najsrečnejša človeka na svetu. V državi so zavladala drugačna pravila. Ne samo ceste med provincami, blokirane so vse ceste v državi. Ilegalno se je peljati v avtu po cestah. Imava srečo, da sva ravnala, kot sva. Velika večina popotnikov se včeraj ni odločilo pravilno in zdaj je prepozno, vesela sva, da nisva med njimi.
Vse države razen ignorantske Brazilije so zaprle svoje meje. Argentina je ukinila vse lete v Evropo. S temi problemi se je ukvarjala družina v Sloveniji, ki nama je iskala letalske karte. Ves čas so sedeli za računalniki, klikali po internetnih straneh in nama iskali prevoz domov. Končno se je pokazala možnost, katere niso izpustili in nama kupili pregrešno drage letalske vozovnice. Danes je ponedeljek in let naj bi imela šele v četrtek.
Vsak od naju je imel ločen let domov. Dveh enakih kart žal na razpolago ni bilo več. Jaz naj bi letel Iz Buenos Airesa v Rio de Janeiro, v Lizbono in potem na Dunaj. Špela pa naj bi letela iz Buenos Airesa v Sao Paulo in potem naj bi se z mano srečala v Lizboni, od kjer bi skupaj letela na Dunaj. Ko čakava četrtek, vsak dan poslušava zgodbe ljudi, ki so jim odpovedali lete. Poslušava zgodbe popotnikov, ki jih domačini ne spustijo v trgovino po hrano, ker nas obtožujejo, da smo jim mi prinesli virus. Domačini turiste mečejo iz kampov, hotelov, hostlov in ostalih prenočišč. Nimajo kam iti. Prepovedano jim je vstopiti v mesta in vasi. Nekateri si niso naredili zalog gotovine, hrane in goriva. Ni jim lahko in preživljajo res težke čase. Hvala bogu, da sva se v kritičnem trenutku odločila, da odideva. Upava samo, da nama ne prekinejo letov domov.
Žalosten, ker morava sprazniti avto in ga pustiti samega.
Ko končno nastopi četrtek in prispeva na letališče, postanem živčen in misel, da vsak posebej ostaneva nekje na letališču zaradi kakšnega odpovedanega leta, mi ne da miru. Kaj se bo zgodilo, če še Brazilija zapre meje, jaz obtičim v Riu, Špela pa v Sao Paulu. To bi bila katastrofa. Druge opcije, da se vrneva nazaj domov kot te, da greva vsak posebej na svoje letalo, ni, zato se držim plana. Deset minut pred vkrcanjem na letalo moj let odpovejo. Argentina je zaprla meje in s tem prepovedala letalom, da vstopajo v državo. Lahko se leti samo še iz Argentine ven in še to le v določene države. Ker letala ne prihajajo več v Argentino ampak samo še odhajajo, se je letališče izpraznilo. Enostavno je prevoznikom zmanjkalo letal in to je bil razlog, da so moj let odpovedali.
Iz minute v minuto se je odpoved letov povečevala.
Na letališču zavlada panika. Ljudje jokajo, se prerivajo in se derejo. Jaz pa si oddahnem, saj vem, da zdaj ne gre nikamor nihče, da bova ostala skupaj. ''Greva nazaj do sorodnikov'', rečem Špeli, ''bova poizkusila kdaj drugič''. Družina v Sloveniji je vse skupaj spremljala preko interneta od doma in vedela je, da kdaj drugič ne obstaja. Oni imajo za naju drugačne plane, na vsak način naju hočejo spraviti nazaj domov. V vsej živčnosti in zmedi so mi pol ure, preden bi se Špela vkrcala na letalo, nekako našli novo karto in tokrat naj bi šel na isto letalo kot ona. Nekdo je očitno sam od sebe odpovedal let in zato se je sprostil sedež zame.
Takrat mi je vseeno za vse, samo, da ostaneva skupaj. Medtem, ko letiva proti domu, so naše in Avstrijske oblasti napovedale, da bo ob polnoči prehod iz Slovenije v Avstrijo nemogoč. Domači v Sloveniji se hitro organizirajo in nama še pred zaprtjem meje peljejo avto na Dunajsko letališče. Po osemindvajsetih urah prispeva na Dunaj. Moja prtljaga je izgubljena, ostala je v Buenos Airesu, saj ni bilo časa, da jo naložijo na letalo, ko sem zamenjal let. Zdaj je tudi Brazilija zaprla svoje meje. Kdaj in če bom še kdaj videl moje stvari, ostaja skrivnost. Važno je, da sva v Evropi. Misija je končana uspešno.
Iz letališča v Slovenijo peljeva tudi Evo, ki je prav tako ujela zadnji let iz Nove Zelandije.
Kaj zdaj, stanovanje sva oddala do junija, kam bova šla? Nujno potrebujeva karanteno, saj je zelo malo možnosti, da se v zadnjih tridesetih urah na letališčih, letalih in avtobusih nisva okužila. Družina in prijatelji so mislili tudi na to in nama v idilični Kranjski Gori pripravili topel apartma s pogledom na smučišče in prelepe Julijce. Omare so založili s hrano, par ur pred najinem prihodom prižgali radiatorje in nama pripravili prihod, kot bi si ga lahko želela le v sanjah.
Iz srca sva hvaležna vsem, ki so sodelovali na kakršen koli način in nama pomagali pri vrnitvi domov. Brez njihove požrtvovalne in nesebične pomoči ter koristnih nasvetov bi se danes skrivala nekje v mrzlem grmovju.
Zdaj sva na toplem in varnem okolju, skozi okno opazujeva kako pada sneg in se spominjava norih dogodivščin, ki sva jih doživela na najinem potovanju.
V Južni Ameriki sva preživela točno 100 dni. Od tega sva divje kampirala 55x, v kampih spala 27x in 18x v topli postelji, bodisi v hostlih, pri prijateljih ali sorodnikih. Prevozila sva 14.200 km po Čilu, Argentini in Urugvaju in pri tem porabila cca. 1800 litrov bencina. Ampak tega še ni konec!
Avto sva pustila v dobrih rokah pri Špelinih sorodnikih. Zaradi te grozne situacije sva se v Slovenijo vrnila 3 mesece prezgodaj in ko se stvari umirijo, se bova vrnila. Prevoziti morava skoraj še pol celine. Ostala nama je še Bolivija, magični Peru, Ekvador in Kolumbija.
Kisli nasmehi tik pred odhodom domov.
Kot sem pisal že v prejšnjih zapisih, večina ljudi v Sloveniji nima pojma, v kakšnem raju živimo. Ukrepov, ki jih sprejema država za omejitev virusa ne jemljejo resno in jih ne spoštujejo. Poslušam ljudi, ki se pritožujejo in govorijo, da jim država prepoveduje druženja in hojo v parke in podobno. Iz raznih koncev prihajajo očitki, kot so ''kaj vse nam bodo še vzeli, kako si nas drznejo zapirati v stanovanja, nam se bo zmešalo''. Kaj naj človek počne v stanovanju s toplim radiatorjem, pitno vodo iz pipe, wi-fijem, hrano? Ne bom zgubljal besed, ker take teme v meni vzbudijo jezo. Želim si le, da bi vsak lahko videl in doživel še kaj drugega, kot udobje, ki nam ga nudi naša država.
Zapisi na najinem blogu se bodo nadaljevali takoj, ko bo spet varno vandrati okrog po svetu!