Pristaneva ob treh popoldne v Santiagu de Chile, glavnemu in največjemu mestu v Čilu. Ustanovljeno je bilo v 16. stoletju seveda s strani Špancev. Na žalost so tudi sem prišli pogumni beli osvajalci s kalašniki in skoraj zredirali vse Indijance in njihove domove. Škoda.
Na prevzemu prtljage takoj zagledava svoji dve prasici (prasica je ogromna nepremočljiva vreča, ponavadi iz cerade). Super, si rečeva, ju stlačiva na voziček in pičiva proti imigration pointu. Tam naju prevohajo, mene sprašujejo bolj malo, ker angleško ne znajo, moj max v španščini pa je feliz Navidad in gracias. Vse ok, dobiva turistične vize in poiščeva že v naprej dogovorjeni prevoz iz letališča v hostel. Kmalu spoznam, da se v Santiagu razdalje ne merijo v kilometrih, ampak v minutah, če ne raje v urah. Gužva, gužva in gužva. Mesto sigurno ni bilo narejeno za tako veliko ljudi. Skoraj 7 miljonov ljudi živi in se drena v tej betonski džungli. Dobesedno džungli. 20 km traja skoraj eno uro.
Prideva v hostel, kjer mrgoli Francozov. Kasneje ugotoviva, da je je lastnica Francozinja, ki vabi svoje sonarodnjake in da je to razlog, da sva edina od petnajstih gostov, ki nisva iz dežele šampanjca. Najprej si privoščiva power nap, saj naju je jet leg in cela norija pred odhodom totalno izčrpala.
Ko se vsaj približno počutiva spočita, se odpraviva po opravkih. Potrebujeva SIM kartice in gotovino. V Čilu uporabljajo CLP, kar pomeni čilenski peso. 1000 CLP-jev je 1,2 €. Sprašujeva lokalce, kje lahko najdeva najbližji bankomat in vsi naju pošiljajo v podzemno železnico. Ideja se nama ne zdi najbolj pametna, ampak brez interneta boljše rešitve tisti moment ne najdeva.
Greva v podzemno, dvigneva gotovino, normalno, da naju oberejo za 6€ provizije.
Popolnoma nesumljivi blond pojavi, z zelenimi očmi, v pisanih oblačilih, sredi 7 milijonskega mesta, se znajdeta v podzemni na bankomatu. V rokah imava minimalno plačo v tej deželi, Špelo pa zadane rahla panika. Ko sva bila še na letališču, je kupila ''turistično denarnico'', ki si jo naj bi dal okoli pasu, pod majico in hlače. Ob nakupu tega nadvse smešnega artikla je spregledala, da je ta ''peder tošl'' velikosti XXL. Sredi podzemne me sili, da si tlačim velik kup denarja v to denarnico. Ker sem še kolikor toliko atletske postave, mi je med iskanjem bankomata denarnica zleze že pod rit. Ne želi slišati, da je denar trenutno bolj varen v mojem žepu, ki ga čuvam z roko, kot bo očiten postopek skrivanja denarja v denarnico. Njenim ukazom ne morem, niti ne upam oporekati. Pred vsemi si odpnem pas, odpnem tri gumbe na kavbojkah in sežem globoko v hlače. Ven izvlečem denarnico, pospravim denar in vse skupaj lepo zapakiram nazaj. Nič sumljivo. Zdaj, ko gledam za nazaj, sva bila prvih nekaj dni res preveč prestrašena in paranoična, na momente celo smešna.
Naslednji dan greva na lov za avtom. Kot je Špela že omenila, bova Južno Ameriko prepotovala z avtom, kjer bova tudi spala, brala, kuhala, jedla, pela, jokala, se stiskala in počela vse, kar vi počnete v vaših stanovanjih. Vedel sem, da bova rabila močan motor, 4x4 pogon in velik prtljažnik. Že v Sloveniji sem dal v ožji izbor dva avtomobila. Z metrojem greva pogledat prvega, to je bil Nissan Pathfinder. Zmatran in razpadajoč z visoko ceno, to ni za naju. Greva do drugega in buum, ljubezen na prvi pogled. Toyota 4 RUNNER, bencinar z V6, 4.0 motor z 250 konjskimi močmi, avtomatski menjalnik, reduktor in še in še. Čustva za trenutek izklopim in avto začnem gledati z bolj racionalnimi očmi. Pregledam vse, kar povprečen moški na avtu ob nakupu pregledati zna. Avto potrebuje malo vzdrževalnih del in nove sprednje gume. Vse skupaj bi naju prišlo še vedno manj, kot bi plačala za Nissana. Ker sem bil tudi doma že sam lastnik Toyote in vem, da so s pravim vzdrževanjem to skoraj neuničljivi avti, grem na testno vožnjo. Kljub temu, da se je avto odrezal vrhunsko, pridem nazaj, se delam razočaranega, avto spluvam do konca, prodajalcu povem, kaj vse ne dela in kaj vse je treba zamenjati, nakar ceno spusti še za 300€. Zakon, avto že imava.
Pregled avtomobila.
Naslednji dan urediva vse papirje za avto in prepis. Tako Špela postane ponosna lastnica svojega prvega avtomobila.
Avto imava, zdaj pa ga je potrebno preurediti v nekakšen avtodom. Potrebovala bova posteljo, kuhinjo, omare, predale za obleke in opremo, luči, hladilnik, praktično vse kar avtodomi imajo.
Vezane plate in vso kamp opremo kupiva v Sodimacu, to je njihov Bauhause, kable, led luči in pribor sva kupila na tržnici na obrobju mesta, material za sončno energijo pa v tretji trgovini.
Nakup v Sodimacu.
Priznam, da mi je bilo zelo težko, saj ne znam špansko. Špeli Španščina ni povsem tuja, nima pa pojma, kako se reče ''šraufncigr'' in podobno, zato so bili vsi te nakupu zelo zahtevni. Jaz sem konstantno mahal in kazal z rokami, Špela se je trudila z besedami in slovarjem, ampak na koncu sva zmeraj dobila, kar sva želela.
V Čile sem prišel s tremi evri, Švicarskim nožkom in tremi gatami. S tem avta ne morem sestaviti, potrebujem orodje, veliko orodja. Približno dva meseca pred odhodom v Čile sem med surfanjem po internetu zašel na en star blog, kjer sem prebral par komentarjev od ena tipa po imenu Christian. Našel sem njegov kontakt in mu razložil svojo situacijo. Takoj mi je obljubil vso potrebno pomoč, kar se mi je zdelo sprva malo sumljivo, ampak je bil edina opcija tisti moment.
Tako sva bila dva meseca v navezi in končno je prišel trenutek, da preverim, ali je ves čas nabijal ali je bil resno pripravljen pomagati.
Čile je dokaj varno mesto napram drugim velikim mestom v J. Ameriki, ampak obstaja tudi veliko območji, kjer ni varno ne za turiste, ne za ostale, ki tam niso doma. Ko mi Christian da svoj domači naslov, ga posredujem Špeli, ki preveri situacijo. Ugotoviva, da je tip doma na zahodnem obrobju mesta in internet pravi, da to spada med najbolj nevarne dele mesta. ''Nevarno'', ''odsvetujemo'', ''temno'' itd. To so bile besede, ki so se nanašale na ta predel. Špela ni za, jaz pa vem, da je Christian edina možnost, ki nama omogoča hiter pobeg iz Santiaga. Ko se peljeva tja, vse skupaj postaja vse bolj čudno. Geto naselja, vse razbito, smeti povsod, čudni ljudje na ulicah, infrastruktura, kot jo vidimo v favelah v filmih, točno tako, kot je opisoval internet. Tudi mene je strah, priznam ampak dokler sva v svojem ''tanku'' je vse ok. Ko prideva pred ''hišo'' naju Christian že čaka.'' Špela, počakaj v avtu!'' se zaderem in grem preverit situacijo. Christian se zažene proti meni, jaz v nizki štart pripravljen na ''KO'' in bum, model me objame in zančne govoriti in streljati španske besede z nadsvetlobno hitrostjo. Jaz mu odgovarjam v angleščini, ampak nič. Takoj vem, koliko je ura, ves čas sva se pogovarjala preko Google Translate-a. ''Pridi pomagat'', rečem Špeli, ki že skozi okno opazi, da situacija ni tako slaba, kot sva si predstavljala. Tako z njim kot vsemi ostalimi v hiši in ljudmi na ulici do konca našega druženja komuniciram preko Špele. Naslednjih pet dni, kolikor je trajala prenova, ''na polno uživava''. Christian in njegova družina naju sprejmejo odprtih rok. Kaj takega si dva prestrašena modelčka na drugem koncu sveta v getu težko predstavljata. Vsak dan, ko sva urejala avto, sva se z veseljem vračala tja in se imela super.
Zadnjih sedežev ne potrebujeva več.
Meritve.
Impro ponk.
Šivanje zavese.
Finiširanje postelje.
Drobovje sončne elektrarne.
Christian živi s svojo mamo, bratom in svojimi tremi nečaki. Še danes ne veva, kam točno je kakšen otrok pasal. Njegova mama naju je vsak dan povabila na kosilo, kuhala je vrhunsko hrano. Otroci tam ne hodili v šolo iz različnih razlogov. Nekaterim je to prepovedal stric, enim se ni dalo, spet tretjim je bila šola brez vezna. Vsak dan smo kosilo jedlo v drugačni zasedbi, včasih s tremi otroki, včasih z dvema, včasih pa enim, zato še danes ne veva, čigavi so bili.
Kosilo z družino.
Njegov brat je imel več potetovirane kože kot ne, zgledal je gangster, kar je vrjetno tudi bil ampak do naju se je obnašal kot medvedek. Vsi so bili super, tudi ostali na ulici so naju začeli gledati drugače, ko so videli, da sva Christianova prijatelja.
Avto je počasi začel pridobivati podobo. Blagoslovljen sem bil z najboljšim očetom na svetu, ki me je naučil ogrooomno, zato sva lahko vse sva naredila sama, Christian pa nama je kuhal kave in nama nosil hladno pijačo, brez katere bi hitro omagala, saj je trenutno v Čilu poletje in čez 30 stopinj. Predlagal nama je mehanika, kjer sva naredila servis na avtu, prodajalca pnevmatik, kjer sva kupila ''kramparce'' za avto, pomagal nama je kupiti ''roof rack'' (strešni nosilec), kupiti folijo, da bova imela zatemnjene šipe, da se v avto ne bo videlo in, da ne bova izgledala tako turistično in s tem bila tarča roparjev, posodil nama je orodje itd. Predlagal je celo, da nama folijo na šipe lahko nalepi njegov sosed, ki je zelo natančen, saj se poklicno ukvarja z bombami. Ne vem, kaj točno dela, ampak razumel sem ga, da deaktivira bombe, slišalo se je frajersko. Nisem videl boljše opcije, zato sem privolil. Upam, da ima ta fant danes še vse prste oz., da je sploh še živ, ker to folijo bi v miže sama boljše nalepila. Nima veze, vsaj služi svojemu namenu. Cela skupnost nama je stvari zelo olajšala, saj bi brez njih vse stvari trajale trikrat dlje in bi jih vsaj dvakrat preplačala. Po petih dneh in dvanajstih urah dela na dan je bil avto končno dokončan, Izkušnja pa zelo pozitivna. Hvala bogu za Christiana in njegovo družino. Res srčni ljudje, pripravljeni pomagati. Se mi zdi, da manj kot človek ima, več od sebe da. Christian je bil tak primer, Človek z veliko začetnico.
Zdaj pa pičiva na jug proti Patagoniji.
Sončno elektrarno poganjata dva sončna panela, skupne moči 200W, preko vrhunskega Victron regulatorja s MPPT tehnologijo.
Barve lučk upravljava z daljincem glede na razpoloženje.