Atacama je divja. Med prečkanjem tega najbolj sušnega področja na svetu sva kar se da previdna. Z vodo in gorivom razpolagava preudarno.
Ko se peljeva po teh skrajno odročnih predelih sveta, je avanturistični duh poln in razigran, medtem ko razum občuti utesnjenost, saj se zaveda, da kakršnekoli pomoči tukaj skoraj ne moreva pričakovati. Po navadi popotniki, ki se namenijo prečkati to puščavo, to počnejo v paru, da si lahko v primeru nesreče pomagajo. Saj midva sva par, par na polnih obratih, ki ima pred sabo vse, kar si je vedno želel in je polno opremljen, da razišče to izolirano območje, zato brez pomislekov zapeljeva z glavnih na stranske ceste, ki vodijo v neznano.
Andsko hribovje, ki razmejuje Bolivijo, Čile in Argentino se pne visoko, a najvišji med vsemi so vulkani. Čile sam ima več kot 2000 vulkanov, od tega več kot 100 v severnem delu, kjer se nahajava. Iz puščave daleč stran jih opazujeva, kako žarijo v soju večernega sonca. Le predstavljava si lahko, kakšen spektakel so uprizarjali, ko so svoj čas oblikovali pokrajino pod seboj.
Valle de Muerto - Dolina smrti.
''Tudi ko bom hodil po dolini smrtne sence, ne bojim se zlega, ker ti si z menoj.''
Razpadajoč avtobus v puščavi.
V njem se skrivava pred močnim soncem in pijeva kavo.
Že nekaj časa je preteklo, odkar sva bila na taki višini. Odkar sva v Čilu, svoja pljuča razvajava z bogatim in svežim zrakom ob obali Tihega oceana, zato se proti vulkanom, ki naju s svojimi ošiljenimi vrhovi vabijo, dvigujva počasi in previdno. 3500 m visoko ob cesti najdeva pravo bogastvo, to so topli vrelci, ki se stekajo izpod njihovega vznožja. Čofotava in vriskava, ko s sebe umivava pesek, ki ga tu okli stalno nosi močan veter.
Topla kopel.
"Ta velk' kaktus"
Oh, ta ljubezen ...
Produkt ljubezni.
Smo v letnem času, ko se veliko parov odloči za podmladek.
Vikunje se napajajo v oazi.
A najini plani so priti še veliko višje. Prespiva na 4300 m nadmorske višine in vse kaže, da z višino ne bova imela nobenih težav. Naslednji dan si ogledava polje El Tatio, ki je polno gejzirjev. V mrzlem jutru nama predstavo priredita voda in blato, ki bruhata iz površja zemlje. Voda, ki tukaj zaradi višine doseže le 85 stopinj preden zavre, naju lepo greje.
Para iz vrelcev se v mrzlem jutru dviga visoko v zrak.
Tudi vikunje so se prišle greti.
Vrelo blato.
Tik pred nevihto.
Jutro.
Bližje kot se pomikava proti meji z Bolivijo, več je zelenja in življenja okoli naju. Še vedno je to puščava, a vsake toliko se najde kakšen šop trave, kar je očitno dovolj, da tu živijo vikunje in ostali živalski prebivalci, ki jim taka sušna pokrajina ustreza. Cerro Pili, 6050 m visok strato vulkan, ki si ga končno ogledujeva od blizu, mi že mesec dni povzroča skomine. S takimi hribi nimava izkušenj, zato se jih lotevava previdno in spoštljivo. Vodiča nimava, orientirava se po kartah in ostali literaturi, ki sva jo dobila na internetu. Počasi se mu približujeva, res je, da sva zadnjih par dni spala le na 2500 m ampak vseeno je prišel dan, ko se mu zapeljeva čisto na vznožje.
Vulkan Acamarachi - Cerro Pili
Veseliva se, da jutri splezava nanj, ko v baznem taboru na višini 4900 m večerjava premalo kuhane makarone kar v avtu, saj veter piha tako močno, da komaj odpirava vrata. Noč je vetrovna in mrzla, tako naju na temu potovanju še ni zeblo. Na sebi imava oblečeno skoraj vse, kar imava. Razen nogavic, nogavic ne marava. Tako kot vedno, pa ima tudi zdaj zadnjo besedo gora. Že ko se odpravljava spat se ne počutim dobro in čutim, da je z mojim telesom nekaj narobe. Sredi noči mi postaja slabo, boli me glava in čutim, kako mi makaroni od večerje lezejo v napačno stran. Doma ima moje srce med 35 in 40 udarcev na minuto, tukaj pa jih ima 130. Pismo, pa ne, da bom jaz jutri zafrknil, se sekiram celo noč, ko se premetavam po postelji in ne uspem spati niti minute. Špeli nič ne povem, saj vem, da bo akcijo takoj prekinila in me zvlekla nazaj v dolino. Pa tudi, če bi se želela spustiti zdaj sredi noči, je to misija nemogoče, saj je strmo in izpostavljeno brezpotje, ki naju je pripeljalo sem v temi, nemogoče prevoziti. San Pedro de Atacama je več kot 100 km daleč, bolje, da sem tiho in je ne nerviram. Budilka zaigra ob štirih zjutraj in Špela se zbudi. Povem ji, da se ne počitim dobro, da zunaj preveč piha in da naj zaspi nazaj. Nekaj zamomlja, se zvije nazaj v klopčič in zaspi. To, da bova ostala v varnem in toplem zavetju ji zagotovo zelo ustreza, saj se je že večkrat pritožila, zakaj jo silim v take stvari, zakaj je raje ne silim na primer na koncerte.
Ko izza grebena posije prvo jutranje sonce, se svet okoli naju začne taliti. Špela, ki hitro ugotovi, da je z mano nekaj zares narobe, v bliskoviti akciji vse pospravi in pripravi za spust. Meni je ves ta čas tako slabo, da še komaj stojim. O, kako sem jezen, ko peljem po tistih strmih skalnatih pobočjih nazaj v dolino. Pa ne, da se odpovedal jaz, kaj takega se mi ni zgodilo še nikoli v življenju. Cerro Pili, še gor nisem bil, pa mi je tako močno dal po ''njuški''. Se bom celo življenje pasel samo po naših nizkih hribčkih v Alpah, ali bom lahko še kdaj stopil na kakšen višji vrh? Špela, ki se na »petih jurjih« premika kot jaz na dveh, me brez uspeha želi potolažiti. Vesel sem za njo, ker ji gre dobro tako visoko, a sem hkrati kar malo ljubosumen, da je tako drobno telesce boljše kot jaz, ki imam občutek, da sem nepremagljiv.
Špela v baznem taboru pripravlja sendviče za vzpon.
Nekoč je nekdo rekel: ''Vem, da se do cilja pride počasi, sem ultramaratonec''. Tudi jaz sem ultramaratonec, zato se držim tega reka. Pa greva najprej na malo nižje gore, do cilja bova prišla počasi. Cerro Toco, 5604 m visok vulkan, bo mogoče bolj primeren. Zdaj prespiva nižje in se mu pod vznožje zapeljeva šele v jutru. Štartam samozavestno, kot da se dogodek iz »Pilija« ne more ponoviti. Za mano sopiha moja zlata Špela in bori svojo bitko. Vem, da tukaj sploh ni zato, ker bi si želela stati na vrhu, ampak zato, ker jo je strah zame, da bi šel tja gor sam in bi se mi kaj zgodilo. Ali izkoriščam njeno zvestobo in to, da mi sledi res kamor koli si izmislim? ''Ne, bil bi res prasec, če bi to počel, saj ona sigurno tudi uživa'', se tolažim.
Zeham vedno več, kar je znak, da moji možgani stradajo kisika, počasi se vlečem navzgor po kratkih etapah, ki si jih od kamna do kamna sproti zadajam. Špeli višina še vedno ne pride do živega in prvič se zgodi, da je močnejša kot jaz. Lepo skrbi za mene, kot vedno skrbim za njo jaz, ko je situacija obratna. Pot ni tehnično zahtevna, a je zame tako fizično naporna, da se še komaj premikam. Na koncu naju ego in ljubezen spravita na vrh. Ko tam stojim, ne občutim nič drugega kot razočaranja nad svojim telesom, ki očitno ne prenaša višine. Sestopava hitro, tukaj nimam več težav. Poizkušam najti krivca za moje slabo prenašanje višine. Tolažim se, da so krivi slaba prehrana zadnja dva meseca, dehidracija in lakota ter več kot 3000 m vzpona v parih urah. A zakaj Špela ni čutila nič od tega, se sprašujem. Na pol mrtev se jezen usedem na sovoznikov sedež, Špela naju pelje nazaj v dolino in po radiu se vrti nežna melodija. Jeza izgine, naježi se mi koža in orosijo oči, pozabim na vse slabo, hvaležen sem, da sva tu, kjer sva, hvaležen sem za vsak trenutek, ki ga preživiva skupaj v teh avanturah, vesel sem, da imava priložnost raziskovati ta naš čudovit planet, da imava priložnost občutiti to svobodo in vesel sem, da sva živa in zdrava.
Cerro Toco, 5604 m.n.v.
Na vrhu.
Pogled na sever, na vulkan Licancabur, 5916 m.n.v. in na laguno Verde, ki je že za bolivijsko mejo.
Pogled na vzhod, na Bolivijo, ki je trenutno sredi deževne dobe.
Visokim hribom še nisem rekel zadnje, vedno sem si jih ob branju raznoraznih alpinističnih knjig želel osvojiti in čeprav ta list za mene ostaja še nepopisan, bo prišlo na vrsto tudi to. Po njem bom pisal s »ta debelim flumastrom«, navdušeno razlagam Špeli.
Ko se naspiva in najeva, nadaljujeva tam, kjer sva končala, preden me je obsedla ideja, da morava osvojiti Cerro Pili. Počasi dobivam utopično in nevarno idejo, da se najinih gum ne da preluknjati in da je najin avto neuničljiv. Ženem ga povsod. Ko mu zmanjkuje moči 5000 m visoko in se na strmih pobočjih skoraj premikava že vzvratno, jaz še kar tiščim »ful gas« in avto le s težavo počasi pleza navzgor. Po Dirkališčih, ki so mi spet na voljo med vulkani, ga poizkušam v 180 stopinjskih zavojih pri 100 km/h. Do živega mu ne pridejo niti Salar de Atacama, tretje največje soline na svetu, ko se z njim ugrezava v mehko sol in rešujeva situacijo z reduktorjem in srečo. Še dobro, da imam za sovoznika svojo ženo, ki me stalno opozarja na nevarnost in me spominja, da sva sredi ničesar. Takrat ga malo »šparam«, mu pobrišem prah iz armaturne plošče in mu dolijem hladilno tekočino, ki mu je stalno zmanjkuje.
Opomin ... ampak to sigurno ni bila Toyota.
Dirkališče.
Malica.
Bazeniji litija v solinah.
Cesta.
Solni cvet - Salar de Atacama.
Tam, kjer vode ni bilo že res dolgo časa, je sol videti takole.
Gorska roža.
Salar de Atacamo so tretje največje soline na svetu.
Plavanje v laguni sredi solin. Še nikoli nisem tako lahkotno lebdel v vodi, mrtvaka sem z lahkoto plaval celo na trebuhu.
A zdaj se nama po glavi prepleta nekaj drugega. Pred dnevi, ko sva bila še ob morju in skakala na obmorskih skalah, sva namreč naletela na domačina, ki je nabiral morske ježke. Lepo sva ga pozdravila in začeli smo se pogovarjati. Ravnokar je prišel iz morja in iz vreče povlekel največjega morskega ježka, kar sem jih do zdaj videl. V roke je vzel železno palico in ga z njo zdrobil na pol. Iz njega je popraskal sluzasto rumeno sredico in mi jo ponudil. Že ob pogledu na to mi je šlo na bruhanje in še danes mi ni jasno, zakaj sem takrat, sicer iz vljudnosti, to pojedel. Po tistem mi je bilo slabo še celo popoldne. A takrat, po pogovoru s tem gospodom, so se najini plani močno spremenili.
Slikano na 23 stopinj in 30 minut pod ekvatorjem. Pod takšnim kotom je nagnjena zemlja, kar pomeni, da decembra tukaj sonce na zemljo sije pod kotom 90 stopinj.