Bolj ko se približujeva jugu Čila, manj verjetnosti je, da bo cesta normalno vozna. Carratera Austral, 1200 km dolga pot, ki se zaključi pri ledeniku O'Higgins, naju je do zdaj pospremila le z makedamom. Saj se najde kakšna flika asfalta, ki omili skakanje odvečne maščobe okrog trebuha, vendar so res redke. Ker cesta poteka po zahodni strani Andov, je območje, na katerem se trenutno nahajava, polno padavin, posledično pa zelo gostega rastlinja oz. če smo realni, kar džungle. To pomeni, da voda teče iz vsakega hribčka in se prebija po skalah med drevesi in ob močnejšem deževju uničuje mehke ceste.
Prispeva v mestece Hornopiren, kjer po 100 km makedama preideva na tlakovce. Ta kraj je tako odročen, da se jim niti ne splača pripeljat stroje za delanje asfalta, zato so po celem mestu raje položili tlakovce. Nedelja zvečer je, naslednji dan se želiva vkrcati na trajekt. Malo morgen, seveda je že poln, zato morava dva dni počakati. Pada dež, vse je megleno, v mestu ni hostla, so le dragi apartmaji, ki čakajo na neorganizirane turiste, kot sva midva. Mesto za spanje si najdeva ob mrzli reki, kjer se pasejo konji. Ko za nekaj kratkih minut preneha deževati, si spacava večerjo in se zavijeva v vlažne spalke. Naslednji dan cel dan preživiva v edinem kafiču v mesta, ki ima WiFi, da urediva blog in pregledava emaile.
V torek ob 7 zjutraj je končno čas za najin odhod, tam morava biti že eno uro prej. Ob 5 zjutraj si s priprtimi očmi narediva sendviče z avokadom, ki so tukaj izredno poceni in odlični, saj lačna pa že ne bova! Vsi moji prijatelji vedo, da ko sem lačna, je bolje, da mi ne hodijo blizu. Pri Jerneju to velja še 3x bolj kot pri meni.
Zunaj lije, čaka naju 5 ur plovbe. Avto parkirava kar se da spredaj, da bi na poti dobila vsaj malo sončnih žarkov za najino elektrarno. Ne, da žarkov ni, zunaj je megla, da ne vidimo do sosednjega hriba, čeprav se vozimo tik ob obali, piha pa tako močno, da se tvorijo dvometrski valovi. Najprej se za slabo vreme ne zmeniva, ko pridemo na drugo stran, se itak odpeljeva naprej.
No, pa temu ni tako. Ko se približamo obali, se začnemo pred ''pristaniščem'' vrteti v krogih. Pristanišče seveda ni nič zaščiteno, samo nekakšen ''dovoz'' za trajekt, brez kakršnegakoli varovanja pred vetrom in valovi. Eno uro tako krožimo na mestu, ko kapitan po zvočniku pove, da zaradi slabega vremena še ne moremo pristati, saj preveč piha in nam obljubi pristanek v kratkem. Ok, saj se nama ne mudi. Jaz nadaljujem z branjem knjige, Jernej s pisanjem bloga, v ozadju se vrtijo ameriški filmi s špansko sinhronizacijo. Vsa zaloga sendvičev je že zdavnaj pošla, sadja nama zmanjkuje, tako, da napadeva trgovinico na ladji. Spijeva najbolj zanič kavo na celem potovanju do zdaj. Kroženje počasi preneha, zdaj stojimo na mestu. Motor ves čas glasno rohni, v zrak smo spustili že toliko CO2, da bi nas Greta že zdavnaj poslala na giljotino.
Čas mineva, midva nadaljujeva z branjem, pisanjem in reševanjem križank. Trgovinica se vmes zapre, ker gre prodajalka na 4 urno kosilo, nama pa lakota ne da miru. Jernej se odloči, da se gre ven bojevat z valovi, ki zalivajo ves sprednji del ladje, torej tudi najin avto. Nazaj pride z instant kitajskimi rezanci, ki jih je skuhal kar v avtu. Ljubezen gre res skozi želodec.
Na drugi strani zaliva čaka tudi tale trajekt.
Sporočilo, da je prodajalka šla na kosilo.
Ure minevajo, zdaj se že 5 ur zelo počasi premikamo gor in dol po zalivu, od kapitana pa še vedno nobenih informacij. Jaz sem tako zatopljena v knjigo, da sploh ne opazim, kako čas beži. Ko končno pogledam na uro, ugotovim, da že 7 ur stojimo na mestu, vsega skupaj torej 12 ur potovanja. Toliko je trajal čezoceanski let v Čile! Vsi se zdijo dokaj mirni, meni pa takrat počijo živci. Štartali smo ob 7 zjutraj, ura je 7 zvečer. Trgovina je še vedno zaprta, vso hrano, ki jo imava v avtu in ne potrebuje kuhanja sva že pojedla, smo na Pacifiku, pred seboj ne vidimo drugega kot meglo in visoke valove, sprednja okna morska voda zaliva tako močno, da imam občutek, da sem v avtopralnici, zmanjkalo je filmov in vrti se le še glasba iz azijskih spa-jev. Samo upam, da so sončni paneli na strehi najinega avta zdržali vse udarce slane vode.
Cel čas potovanja v potniškem delu ladje ni niti enega člana posadke, zato sploh ne vem, koga naj vprašam, kaj se dogaja. Kar je preveč, je pač preveč. Oblečem vetrovko in se podam ven v neurje. Odločno odkorakam proti kapitanovi kabini, kjer me prestreže prodajalka iz trgovine. Vprašam jo, kaj zaboga se dogaja in ali nam bo že kdo povedal, kakšna je situacija. Ker takšne reakcije ni pričakovala, samo debelo pogleda, nekajkrat pomežikne in mi reče, da bo govorila s šefom. Čez nekaj sekund pride moški, ki ga jezna zasujem z enakimi vprašanji. Pove mi, da še ne moremo pristati, zato se bomo odpeljali v sosednji zaliv. ''Ok, koliko časa pa bo to vse skupaj še trajalo? A bomo tam prespali?'' ''Ja'', mi odgovori. Kje bomo spali, kar notri na trdih sedežih, sto ljudi v enem prostoru? Saj se heca. Jezna na situacijo in pomirjena, da vsaj vem, kaj se dogaja, se vrnem dol in Jerneju predam informacije.
Ko se približamo zalivu za prenočitev, po zvočniku sporočijo, da bomo pristali in da lahko gremo na kopno. Kmalu zatem sledi sporočilo, da nas v trgovini čaka prigrizek. Po osmih urah nam namenijo pločevinko pijače in piškote. Začnejo popisovati po imenih, da bi vsak dobil res le eno stvar, vendar se vrsta začne naglo večati in zavlada totalen kaos. Neolikane ''dame'' se vrivajo in stopajo ena po drugi, kot da je to zadnji obrok, ki ga bodo zaužile naslednjih 10 dni. Ker sem za glavo večjo od vseh, kilogramov pa imam v povprečju 30 manj, le stežka obdržim svoje mesto. Ampak ne, ne boste me premaknili, dovolj je bilo za danes.
Gneča za hrano.
Morska ''avtopralnica''.
Tolažim se s tem, da bomo vsaj pristali. Mine še skoraj pol ure, mi še vedno stojimo sredi neurja. Po dobri uri končno pristanemo na pomol, kjer je polovico poti odneslo neurje. Po vožnji skozi premočeno džunglo prispeva na čudovito plažo, ki obljublja tjulnje in delfine, vendar sva žal prepozna, da bi jih videla. Tukaj prenočiva in narediva plan za naprej.
Zjutraj močno pada dež, zato se hitro pobereva in upava, da preneha. Sreča je na najini strani in ko začneva pohod po razmočeni, vzpenjajoči se poti, dež preneha. Po slabi uri hoje pa prideva do tega čudovitega razgleda.
Začetek poti proti ledeniku.
Viseči ledenik s slapom, ki pada več kot 200 m v globino. Kar nekaj časa čakava, da se vsaj toliko zjasni, da ga vidiva v celoti. Pogled na to mogočno gmoto ledu je neverjeten, tam nepremično strmiva pol ure in samo gledava z odprtimi usti.
Tukaj se za naju začenja tista prava Patagonija. Naredi se sončen dan, midva pa jo popihava še bolj na jug.
Neskončni pogledi na hribe in vijugasto cesto.