Že skoraj mesec dni se voziva po ravnini, ki nama počasi načenja živce. Ravna in dolgočasna pokrajina, ki ji ni videti konca, nama kvari razpoloženje in tudi najin avto na teh neskončnih razdaljah ''kuri'' kar precej goriva. Vse skupaj nama že pošteno najeda. Razpoloženje nama dvigne slovenska skupnost v Buenos Airesu. Srečni in povezani Slovenci nama odprejo vrata v svoje domove in naju strežejo iz vseh strani. Tukaj ne razumem nikogar in nihče ne razume mene, zato mi je po dolgem času res prijalo govoriti še s kom drugim, kot samo s Špelo. Saj ne, da mi pogovori z njo ne pašejo, ampak vsake toliko časa človek potrebuje tudi take malenkosti. Slovenci tukaj so zelo močni, so skupnost, si pomagajo in delujejo kot eno.
Tipičnih slovenskih vzorcev ''naj sosedu crkne krava'' in podobno ne poznajo in zato so nadpovprečno uspešni. Adi Smolar v eni od svojih pesmi z naslovom ''Ajajaj, Slovenija'' poje, da zna družina rešiti vse probleme, če drži skupaj in da enako velja tudi za narod. ''Slovenci, nehajmo ga srat in dajmo malo bolj sodelovat'' pravi v nadaljevanju pesmi. To so načela, ki se jih držijo Slovenci v Argentini. To so načela, ki so jih pripeljala tako daleč, da si ''klasični Slovencelj'' to težko predstavlja. Mi v Sloveniji smo svetlobna leta za njimi, kar se tiče tega. Na trenutke me je sram, saj v mladih, ki so že tretja generacija Slovencev, vidim veliko večjo pripadnost naši državi, kot jo vidim v večini ljudeh, ki dejansko živijo v Sloveniji.
No, pa pustimo to za kdaj drugič, ampak še preden začnem pisati o najbolj norih doživetjih, ki so se nama dogajala, bi rad poudaril še nekaj zelo pomembnega. V svojem kratkem življenju sem prepotoval en majhen delček sveta in vsakič ko se vrnem domov, se znova zaljubim v našo malo državico. Vsakemu nergaču in nezadovoljnežu bi svetoval, da gre malo po svetu in vidi, kako ljudje živijo drugod. Kaj pomeni varnost, kaj pomeni zastonj šolanje, skoraj zastonj zdravstvo. Kmalu boste ugotovili, da je čakalna doba za operacijo 1 leto v resnici zelo kratka, cenili boste, da po končani osnovni šoli znate brati, računati in govoriti vsaj en tuj jezik in to vse zastonj. Da nam je zastonj omogočeno šolanje naprej v srednjih šolah in nato fakultetah. Cenili boste, da vas ni strah, da boste v napačni ulici v mestu ob denarnico, ledvico ali celo življenje, da dihate relativno svež zrak sredi prestolnice in ostale za nas ''osnovne'' stvari, ki jih ''razvajene riti'' ne znamo ceniti.
Da ne govorim o tem, kakšno srečo imate, da se v tej nesrečni situaciji s Corona virusom nahajate v organizirani državi, ki ima ''poštimano'' zdravstvo, kot je Slovenija. O tem, kaj vse nam je dano v naši mali “zaplankani“ podalpski državici, bi lahko še pisal, ampak Špela me že krega, da so moji blogi predolgi, zato bom skrajšal in raje pisal o najinem potovanju.
8. marec.
Iz glavnega mesta Argentine se odpeljeva na severozahod proti mogočnim Andom. Po 600 km prideva do mesta Rosario, kjer bi se vsak, ki vsaj malo spremlja svetovni nogomet, ustavil. To sva naredila tudi midva, saj se je v tem mestu rodila ena največjih nogometnih zvezd, Lionel Messi. Na internetu najdeva približno lokacijo ulice, kjer je odraščal. Ko prideva tja, nama je takoj jasno, da sva prišla na pravo mesto. Robniki pločnikov so pobarvani v barvah Messijevega reprezentančnega dresa, prav tako stebri za električno napeljavo, na stenah so grafiti z njegovim obrazom in tako naprej.
Ko na ozki ulici parkirava svoj ogromen avto, nekaj časa gledava okoli, nakar do naju pristopi stara sključena gospa, ki pometa listje na ulici in se nama pohvali, da pozna Messija, saj je tukaj živel kot otrok in nama s prstom pokaže na malo hiško, ki je bila včasih njegov dom. Hitro vse poslikava, s slikami podraživa prijatelje v Sloveniji in se odpraviva naprej.
Messijeva rojstna hiša.
Robniki pločnikov v barvah Messijevega reprezentančnega dresa.
Vse bližje kot sva ekvatorju, vse bolj vroče in soparno postaja ozračje. Že ob desetih zjutraj lahko namerimo 30 stopinj, sredi dneva pa se živo srebro povzpne vse do 41 stopinj Celzija. Taki hudi vročini najina klima v avtu ni kos, zato se vsake toliko časa ustaviva na bencinskih črpalkah, kjer se osveživa z vodo iz umivalnikov.
Vročina naju tako izčrpa, da zvečer nimava energije iskati primernega mesta za spanje, zato spiva na bencinskih črpalkah v družbi tovornjakarjev. Ko ob enajstih zvečer termometer pokaže samo 28 stopinj Celzija, si oddahneva, saj nama je to noč ob malo sreče namenjenih vsaj 3 ure spanca. Poleg vročine pa je tukaj še en velik problem in to so komarji. Autani, ki sva jih pripeljala s seboj iz Slovenije, niso kaj prida v pomoč, zato rešitve iščeva drugje. Vroče in soparne noči, s komarji in slabim zrakom med tovornjaki se morajo končati, zato okna na vratih avtomobila opremim s komarniki. V tukajšnjih trgovinah kupiva sveče in spreje proti tem nadležnim žuželkam in noči postajajo malo bolj normalne.
Ker sva vse bližje ekvatorju, so tudi dnevi vse krajši, kar pomeni, da se najina sončna elektrarna polni vse manj časa. Rešuje naju lega sonca, ki je vse bolj pravokotna na zemljo, to pomeni, da je čez dan sonce višje, kot je bilo na jugu celine in posledično sveti na najino elektrarno močneje, kar pomeni več elektrike.
Vse bolj kot se približujeva Andom, vse boljše so noči za naju, saj je zvečer na 1500 metrih nadmorske višine zdaj samo še 22 stopinj Celzija.
Ko se oddaljujeva od civilizacije, se ne spreminja samo okolje, skozi katerega se voziva, spreminjajo se tudi ljudje. Njihova koža je vse bolj temna, prav tako njihovi lasje, ki so vse bolj gosti in močni. To so potomci Indijancev, ki so tukaj živeli že 14.000 leti. Do zdaj jih nisem videl veliko, videl sem ji nekaj decembra v Ljubljani na stojnicah, kako igrajo na flavto in prodajajo volnene rokavice in kape. Tukaj pa drugih ljudi kot Indijancev skoraj ni. Ni videti, da bi se kaj dosti mešali z belci, vsi izgledajo taki, kot smo jih vajeni iz filmov. V gorskih vasicah se mame na motorju s po tremi otroki vozijo brez čelad mimo policistov, ki se v popoldanski pripeki skrivajo v senci grma. Živijo brezskrbno, zadovoljni so z malim, saj velikega niti ne poznajo. Otroci iz manjših zaselkov hodijo po več kilometrov dolgih makedamskih cestah v šole, ki je nič kaj več kot ena majhna kamnita hiška z eno sobo. Vse generacije otrok se tako izobražujejo na enkrat v eni učilnici, z enim profesorjem. Včasih bi rada pobrala kakšnega otroka in mu s tem skrajšala pot iz šole domov oz. obratno ampak ima najin avto samo dva sedeža, zato se peljeva mimo njih. Gledajo naju kot da sva padla iz Lune in ko se odpeljeva mimo njih, v vzvratnem ogledalu opazujeva, kako skačejo čez blatne in razrite ceste, ki jih je prejšnjo noč uničilo močno neurje.
Presušeno slano jezero.
Tovornjaki, ki zalagajo gorske vasi, lahko naletijo na tak problem. Na srečo se držijo pravila, da se vedno peljejo v paru, kar pomeni, da ima vsak tovornjak svoje spremstvo terenskega vozila, ki je opremljeno za reševanje takih nezgod.
Zdaj sva res že visoko v hribih in višinomer nama pove, da sva že v višini našega Triglava. Avto, kot tudi midva, ne čuti višine in tako nadaljujeva z vožnjo. Čez nekaj časa prideva na 3500 m n.v. (metrov nadmorske višine). Ustavim in stopim iz avta. Skačem okoli in slikam ogromne kaktuse, ki so veliki tudi več kot 5 metrov in počasi mi pljuča sporočajo, da nisem več ob morju, ampak na že kar precejšni višini.
Nadaljujeva pot in cesta se vije vse višje in višje in kar naenkrat se znajdeva na več kot 4000 m n.v. Na to višino nisva navajena, saj sva se zadnje tri mesece zadrževala nižje, zelo nižje. Postajava malo omotična in vem, da je to zaradi višine. Potrebno se je aklimatizirati, midva pa tega nisva storila. Iz 1200 m n.v. sva se v štirih urah dvignila na dobrih 4000 m n.v. Da sta najini telesi povprečno natrenirani, nama ne pomaga, hiter dvig in visoka višina sta naredila svoje. Do sem sva prišla iz vročine in oblečena sva v kratke hlače, majice brez rokavov in natikače. Na tej višini je sonce tako močno, da naju v parih minutah tako močno opeče, da sva povsem rdeča.
Puščavski pesek na 3200 m n.v.
Zaradi slabega počutja se spustiva na drugo stran prelaza na 3200 m n.v. v pokrajino Catamarca. To je sigurno nekaj najlepšega (poleg Špele seveda), kar sem videl v življenju. Pokrajina, katero vznožje se začne na 3200 m n.v. in leži obdana z več kot 6000 metrov visokimi gorskimi masivi, nama povesi čeljusti do tal. Dežela je preluknjana z vulkani in obdana s kamninami različnih barv in oblik. Pod vulkani, ki se dvigajo iz peščenih tal, so lagune roza barve, v katerih se napajajo flamingi, vikunje, lame in alpake. Tako raznolike pokrajine nisem videl še nikoli v življenju.
Nekateri vulkani samo takole pokukajo iz tal.
Vikunje.
Špela na 4000 m n.v.
Razlitje lave je podobno snežnemu plazu, s svojo gostoto in vztrajnostjo rine daleč v dolino. V ozadju vidimo vulkan in njegov krater.
Vulkan.
Ceste so speljane okoli lave, ki sta jo izbruhala vulkana v ozadju.
Bliža se noč in zavijeva na stransko pot, ki naju pripelje do Campo de Piedra Pomez. To so vse vrste očarljivih skulptur, ki so se z erozijo močnega vetra in dežja izoblikovale iz peščenega kamna. Okoli naju se začnejo zbirati črni oblaki in visoko v hribih se vidi močne strele, ki pokajo iz nevihtnih oblakov. Iz juga začne pihati močan veter, ki s seboj nosi dež in vedel sem, da nama grozi divja noč. Avto parkiram v zavetje velikega peščenega balvana, kjer si skuhava večerjo. Tukaj so temperaturne razlike zelo velike in če sva še čez dan imela prijetnih 20 stopinj, se ob sončnem zahodu temperature spustijo skoraj do ledišča. Nadeneva si puhovke in se pripraviva za spanje. Skrijeva se v avto in skozi okna vsa prestrašena opazujeva, kako se nama nevihta z močnimi in vse pogostejšimi strelami bliža. Zaradi višine in strahu pred strelami tisto noč komaj kaj spiva. Celo noč poslušava, kako mimo naju brije močan veter, ki maje avto in nosi dežne kaplje vodoravno. Kljub temu, da je streha najinega avta opremljena s sončnimi paneli in kovinami, ki kar vabijo strele, noč preživiva brez hujših zapletov. Prebudiva se v sončno jutro s pogledom na okoliške vršace, ki jih je pobelil sneg. Pojeva zajtrk in se sprehodiva med peščenimi balvani.
Skala, ki naju je ščitila pred neurjem.
”Mordor”.
Jutranja kava sredi ceste.
Kdo najde najin avto?
Tudi princeske kakajo.
Alpaka.
Lama.
Zapeljeva se nazaj do glavne ceste, ki naju pripelje do majhnega mesteca, ki leži na 3300 m n.v. Tam najdeva prijazno gospo, ki nama za 10 € dovoli, da prespiva na njenem dvorišču. Vesel sem, da bo ta noč na varnem v zavetju dreves in hiš. Ponudi nama tudi tuš, ki nama po parih dneh zelo prija in uporabiva lahko celo njeno kuhinjo. V mestecu po nekaj dneh ujameva signal in na internetu najdeva ''cesto'', ki pelje do lagune na 4400 n.m.v. Cesta spada v kategorijo najbolj nevarnih na svetu. V zapisih, ki jih bereva, cesto spremljajo besede, kot so nevarnost, odročnost, pazljivost in ostale besede, ki jo za naju delajo vse bolj privlačno.
Tudi midva se boriva s Corono.
Naslednje jutro se brez pretiranega razmišljanja odpraviva na to pot. Cesta niti ni cesta, je bolj kolovoz oz. sled gum v pesku. Vsake toliko časa komaj najdeva pot, saj so sledi zaradi močnega vetra in deževja zbledele. Kmalu naju pot pripelje do lagune, ki leži na 4400 m n.v.
Prizori so neverjetni, želim si, da bi vsak, ki to bere, lahko to videl na svoje oči, saj slike niti približno ne pokažejo, s kakšno noro domišljijo so tektonske plošče preoblikovale pokrajino. Približava se laguni in zaslonka fotoaparata dela na frekvenci mojega srčnega utripa. Ne veva, kam naj se obrneva, prizori so nori. V laguni je doma na tisoče flamingov, ki so se skozi evolucijo prilagodili na življenje na takih višinah, ob vodi vohava žveplo, ki je tukaj zaradi vulkanov in tudi to jim ne pride do živega. Tudi ostale živali najdejo hrano in vodo v in ob teh lagunah. S seboj imam tudi ''drona'', to je majhen helikopter s kamero. Ko z njim letim okoli, opažam, da ima tudi on težave z visoko nadmorsko višino. Ker z naraščanjem višine pada zračni tlak in je zrak vse redkejši, ''dron'' porablja veliko več energije, da se obdrži v zraku, kot jo porabi v dolini. Sporoča mi, da njegovi motorji konstantno delujejo s polno močjo in baterija v njem se prazni dvakrat hitreje kot v dolini.
Neskončne puščavske ceste na vrtoglavih višinah.
Del poti vodi tudi skozi razsežno območje lave.
Tukajšnji gospodarji.
Kot, da bi se vozila po Luni.
Ura je že ena popoldne in postaneva lačna. Makarone skuhava v pitni vodi, ki sva jo prinesla iz doline, saj na tej nadmorski višini zaradi nizkega zračnega tlaka voda zavre že pri 80 stopinjah, kar pomeni, da se bakterije ob vretju ne pitne vode ne uničijo. Pojeva na pol skuhane makarone iz vrečke z okusom gob in se odpraviva naprej. Voziva se po sledeh, ko jih zmanjka, se orientirava po svoje. Teren je zahteven, voziva se čez ostre kamne, ki so jih ob izbruhu nametali vulkani in strah me je, da bi preluknjala gumo. Prva vas je 80 km nazaj in gumo lahko počiva samo eno, saj imava samo eno rezervo. Vozim previdno, čez razmočen in peščen teren naju rešuje štiri kolesni pogon. Kar na enkrat sled izgine. Kaj zdaj? Postajava živčna in bencina imava samo še malo več kot polovico. Pot iščeva naprej in vedel sem, da mora na najini levi biti prelaz, ki naju bo pripeljal nazaj do mesta. Imela sva samo na roke narejeno sliko, kjer naj bi pot potekala. Vse skupaj je tako veliko, da se je težko orientirati. Ko pogledam nivo bencina, vidim, da ga imava samo še pol. Zdaj se morava odločiti ali iščeva pot naprej ali se obrneva nazaj.
Poraza ne preneseva in rineva naprej. Zase vem, da imam problem in da ne znam odnehati, zato sem odločitev prepustil Špeli. Tudi ona je za to, da rineva naprej. Ura je pol petih popoldne in imava še dobre tri ure dnevne svetlobe. Takrat sem se naju ustrašil, videl sem, da sva smrtonosna kombinacija. Kot dva ''butla'' rineva naprej v popolnoma neznanem okolju na višini 4600 m in se obnašava, kot da se voziva po Pokljuki. Če nama tukaj'' zagusti'', sva pečena. Delček možganov, ki je še imel kanček razuma mi sporoča, da morava takoj obrniti, ampak ostali del ga je ignoriral. Želel sem si, da bi vsaj Špela rekla, da greva nazaj. Rineva naprej in se voziva v krogih. Od živčnosti sem pozabil na hrano in vodo, kar je na takih višinah zelo slabo. Začenja me boleti glava in vid se mi slabša.
Imam srečo, da imam dobro orientacijo in s pomočjo slike, ki sva jo imela, nekako približno ocenim, kje bi lahko potekala pot. Skrbi me, tudi Špelo skrbi. Po strmi strugi z naklonom 20 stopinj se vzpenjava vse višje in višje. Rešuje naju štiri kolesni pogon in reduktor, ki preko prenosov povečuje moč na kolesih avtomobila.
Počutim se vse slabše in kar naenkrat poklekne tudi najin ponos, štiri litrski šestvaljnik z 250 KM (konjskimi močmi) je izgubil moč. Pedal za plin tiščim z vso močjo, ampak od avta ni odziva. S tisoč vrtljaji na minuto se 5 km/h premikava po klancu navzgor. Nekako nama uspe priti do vrha struge, kjer si oddahneva. Pogledava na višinomer, ki kaže da sva 4861 metrov nad morjem, to je za 53 m višje, kot je visok Mont Blanc (4808m), najvišji vrh Evropske unije.
Iz prtljažnika se sliši, kako od pritiska pokajo zamaški na šamponih in v hladilniku se odpirajo jogurti. Treseva se in upava, da je za danes to to. Od vsega hudega povozim skalo, ki je nisem videl in iz podvozja avtomobila nama odtrga ploščo, ki ščiti najbolj vitalne dele avtomobila. Ko se sklonim pod avto, da vidim škodo, ki nama jo je naredila skala, opazim, da je zadela tudi menjalnik. Kaj je sledilo, ne bom pisal, ampak avto še dela. Po še bolj strmem klancu, kot je bil na prelaz, se na drugo stran spustiva na približno 4750 m n.v. in pred seboj zagledava še en prelaz. Zopet vklopim reduktor, da bi imela čim več moči na kolesih in se zaženem v klanec.
Avto se matra, premikava se še počasneje kot prej. Dereva se in navijava za avto, naj zmore samo še to, samo še ta klanec. Ujeta sva, pred nama je strm klanec, za nama še strmejši, sva na zelo visoki višini in če avto ne spelje tega klanca, ne vem, kaj bova, kako bova preživela noč. Bo prišla pomoč, kdaj in če? Telefoni nimajo signala, na tej višini brez aklimatizacije ne morava spati. Vse to nama je šlo po glavi.
Najin avto ima 250 KM in deluje na bencin. ''Bencinarji'' izgubijo na vsakih 100 m višine približno 1% moči. To pomeni, da je najin avto na tej višini deloval s samo še 125 KM. Avto ima skupaj z vso opremo, ki jo voziva s sabo, 2300 kg, kar pomeni, da je 1 KM poganjala dobrih 18 kg. To je res, res malo. Avto vedno bolj izgublja moč, ampak nekako se še premikava. V glavi se mi odvrti film vseh možnih scenarijev. Imava srečo, da se voziva po severni strani prelaza, kar pomeni, da je sonce čez dan stalil sneg. Avto po skalah usmerjam tako, da se muči čim manj in nekako nama uspe prevoziti tudi ta klanec. Ko prideva na vrh, višinomer pokaže 5009 m n.v. Avto je v 175 km porabil 44 litrov goriva, kar pomeni, da je na 100 km porabil 25 litrov. Višina očitno pri vseh terja svoj davek.
Neverjetno.
Neverjetno, kaj midva preživljava. Naslednji dve uri se po kanjonih in skalah spuščava v dolino in v temi prideva v mestece, kjer sva prespala prejšnjo noč.
Zelo mi je slabo in komaj še stojim na nogah. Ko pojeva večerjo in spijeva vsak 2 litra vode, počasi prideva k sebi. Ko greva spat, živčnost ne mine in ne spiva skoraj nič. ''Nikoli več, nikoli več se ne greva kaj takega'' si obljubiva sredi noči, ki sva jo zaradi nervoze prebedela. To, da ne odstopava od zadanih ciljev, bova od zdaj najprej izkoriščala nama v prid in ne tako, da naju bo to spravljalo v nevarnost. Kaj takega si ne moreva privoščiti nikoli več.
Naslednje jutro, ko si bistrim glavo in se sprehajam po mestecu, opazim, da sva tukaj edina z ''bencinarjem'', vsi imajo ''dizle'', ki na višini niti približno ne izgublja moči tako, kot jo avto, ki ga poganja bencin.
Zdaj sva spet na višini doma na Kredarici, 2500 m nad morjem in stvari se počasi normalizirajo. Tako kot midva ima tudi najin avto spet več moči.
Trenutno sva v kampu, kjer si bova vzela dva dni počitka in še enkrat premislila, kaj se je dogajalo v najinih glavah tisti dan. In mimo grede, zopet se nama je pokvarila kljuka na prtljažniku, ampak s tem se bom ukvarjal kakšen drug dan. Zdaj je na vrsti počitek.
Kar pa se tiče Toyote, to ni samo ime znamke, to je titula, status, ki si jo zaslužijo samo taki avtomobili, ki te rešijo iz takšnih situacijah, kot je bila najina. Tudi Ford ali npr. Jeep bi lahko dosegla status Toyote, ampak jaz mislim, da je samo Toyota Toyota.
Toyota!