• Jernej

ATLANTSKA OBALA ARGENTINE

Updated: Feb 21

Pred argentinsko-čilsko mejo se ustaviva in za malico porabiva vso zelenjavo in sadje, ki nama je ostalo, saj je z banano ali korenčkom mejo v Južni Ameriki prečkati ilegalno. Bil sem sit, ampak kljub temu pojem 5 jajc z gobami, porom, papriko, tri banane in dve breskvi. Tudi Špela se baše s preostalo hrano, saj stran pa že ne bova metala. Na koncu nama je tako slabo, da od muk stran vrževa pol banane.


Od basanja s hrano mi postaja slabo.


Prispeva na mejo in tako kot vedno poprej, ko sva prečkala mejo, naju tudi tokrat vprašajo, če imava sadje ali zelenjavo. Vsa ponosna odvrneva, da ne. Zdolgočasen policaj nama ne verjame in začne s pregledom najinega vozila. Odpre hladilnik, kjer ne najde ničesar, gleda po predalih armaturne plošče in kar na enkrat se znajde med Špelinimi modrci in spodnjimi gatami. Ker tudi tam ne najde ničesar, odpre sosednji predal, kjer zagleda originalno zapakirana čijina semena, ki jih mešava s kosmiči in oči se mu zasvetijo. Vneto brska naprej in naleti na mešana semena.

Pogleda me s strašanskim obtožujočim pogledom in mi kaže semena. Razlaga mi stvari, ampak ne razumem ga ničesar, govorim mu, da ne govorim špansko, on pa še vedno lapa svoje. Očitno sva s semeni, ki sva jih kupila v njegovi državi teden prej, ogrožala njega in vse Čilence in on jih bo rešil pred pogubo. Na pomoč pokličem Špelo, ki mi prevede, da čijina semena lahko peljeva čez mejo, mešanih semen pa nikakor ne, saj je to prepovedano. Ok, si mislim, ko odhiti sodelavcem kazati vrečko semen, ki jo je zaplenil tihotapcema. Po nekaj obtožujočih pogledih in zadovoljstva, da so ravnokar rešili prihodnost Čila, naju spustijo v Argentino.


Kaj pa zdaj?


Ko se voziva čez neskončno argentinsko puščavo, v avtu na glas nažigava stare rock klasike prejšnjega tisočletja in se pogovarjava vse mogoče. Vsake toliko časa na vrsto pride ''Maroon 5'' ali kako že, ter Špelino petje, ampak tega sem že navajen.


Neskončni cestni odseki.


Potovanje naju spominja na osnove človeštva in naju uči skromnosti. Ne rasteva navzven v fitnesih, ampak rasteva od znotraj in se povezujeva vse bolj in bolj. Včasih vse skupaj postane naporno in pride slab dan, ampak se hitro umiriva, ustaviva, premeljeva in izpljuneva slabe stvari. Tuširava se še vedno na tri do štiri dni, včasih pri kakšnem lokalcu doma, včasih na bencinskih črpalkah. Včasih nama lasje od soli, prahu in sonca po nekaj dneh ne umivanja stojijo pokonci in izgledava kot dva Mauglija.


Špelo zelo spoštujem in res cenim, da je v jutrih zmožna najti wc, pa če tudi pri orkanskem vetru ali temperaturah pod ničlo v bližnjem grmu. Kljub vsemu ostaja dama in si vsake toliko časa pobarva nohte na nogah in populi obrvi.

Včasih si privoščiva več, včasih manj, na primer zadnjič sva se tuširala kar tri dni zapored, kar je prava redkost, zobe pa si kljub wc-jem v grmovju nitkava in umivava še vedno dvakrat na dan.


Pot naju pelje skozi vse mogoče prizore, vmes gledava guanace in nanduje, kako svobodno tekajo po neskončni patagonski stepi, vsake toliko časa čez cesto priteče tudi armadillo, ki mu praviva podgana z oklepom.


Armadilo oz. pasavec.

Nandu izgleda kot pritlikavi noj.


Guanaco.


Voziva se od 100 do 110 km/h, da varčujeva z bencinom. Cesta je ozka in nevarna, včasih pridejo odseki, ki so dolgi do 60 km in nimajo niti enega ovinka. Še dodatno nevarnost pa predstavljajo tovornjaki. Tukaj neke blazne kontrole na takih cestah ni, zato se lahko pelješ kolikor hitro želiš. Tovornjakarji vozijo z isto hitrostjo kot midva, nekateri celo hitreje. Ko se na ozki cesti srečamo, se obvozimo za meter in pol in pred sabo rinejo tako velik zračni žep, da ob trenutku srečanja avto totalno pretresejo. Nek tovornjakar pa je bil tako hiter, da nama je od sunka iz strehe odtrgalo nosilec za sončni panel. Z ''gurtnami'' ga za silo ''prigurtnam'' nazaj na streho in v naslednjem mestu poiščeva mehanika. Rad bi si sposodil mašinco in dva vijaka, da vse skupaj pričvrstim nazaj na streho. Kot sva že omenila, v Južni Ameriki stvari potekajo drugače kot pri nas, za eno mašinco in dva vijaka sva porabila dve uri in obiskala 5 različnih lokacij, kjer sva končno dobila, kar sva rabila.


Cesta se počasi približa Atlantskemu oceanu. Zavijeva na stransko ulico, ki naju pripelje do klifa, kjer prespiva. Zjutraj se zbudiva, pojeva zajtrk in se po pečinah spustiva na plažo.


Jutro na klifu z luksuznim razgledom.


Pred seboj zagledava kolonijo morskih levov. Čeljusti nama popadajo do tal. Videti takšno žival v divjini, v njenem naravnem okolju, je nekaj veličastnega in povsem drugačnega, kot jo videti v živalskem vrtu. V živalskem vrtu vse živali izgledajo popolno, njihove kože in kožuhi se bleščijo, od znotraj pa so prazne in v očeh se jim vidi žalost. Morski levi tukaj so bili nekaj drugačnega, skoraj vsak je imel bojne rane, bili so polni življenja, mladički so se igrali v morju, med tem, ko so njihovi starši počivali na plaži. Od zunaj so bili popraskani, nekateri krvavi, od znotraj pa polni in ne prazni, kot izgleda morski lev, ki skače skozi obroče in riše z voščenkami v ljubljanskem ZOO-ju.



Ogromna kolonija morskih levov. Na zunanjem delu skupine so počivali samci, znotraj na varnem pa so bili mladiči in samice.



''Gazda'' plaže.


Prijatelja.



''Kdo si, človek, da si mi drzneš škodovati?''

Na žalost vidiva tudi take prizore, kot je morski lev, ki ima okoli vratu ribiško mrežo.


Bolečina.


Morski lev je podoben kopenskemu.

Izgledajo, kot da imajo v plavutih ujete tace, rjovejo, imajo ogromne čekane in samci so obdarjeni s košato grivo.


Številčna kolonija.


Naslednji dan sva iz glavne ceste zavila na makedamsko cesto, ki naju je po 90 km pripeljala na podobno plažo. Tam sva našla družino tjulnjev. Kaj takega si človek težko predstavlja in ob pogledu na to se ti naježi koža. Dve uri sva sedela na plaži in iz razdalje petih metrov opazovala igro, ki so jo nama predstavili. Ko sva se vračala nazaj na glavno cesto, sva se ustavila, da bi iz prtljažnika vzela vodo. Špela skoči iz avta in poizkuša odpreti prtljažnik, ki se ne odpre. Poskusim še jaz, ampak kljuka se ne da. Očitno nama je prah zopet pokvaril ključavnico in zopet skozi zadnjo šipo vse skupaj zloživa ven in ga odpreva od znotraj. Snamem tapete in vse skupaj razdrem na prafaktorje. Ključavnico poskušam popraviti na isti način, kot sem to že storil, ampak se ne da. Očitno je prah, ki se dviguje na patagonskih cestah, dokončno pokvaril motorček. Od znotraj na vzvod, ki odpira prtljažnik, zavežem vrv in od zdaj naprej ga odpirava iz stranskih vrat. Upava, da bova nadomestne dele dobila v Buenos Airesu. To nama vzdušja, ki nama ga je pričaral jutranji prizor, ne pokvari. Usedeva se v avto in nadaljujeva pot. Naslednji dve uri poslušava legendarne U2 in Enyo in ne spregovoriva niti ene besede. Oba samo razmišljava in se čudiva divji naravi, ki sva jo imela srečo gledati tako od blizu in osebno.


Od zdaj naprej takole odpirava prtljažnik.


Špelin nov prijatelj brezskrbno leži na hrbtu in uživa.


Siesta.





Takole so se dvigovali visoko v zrak in se zabijali med seboj. Očitno je šlo za prepir.


Za naju so priredili pravi spektakel.


Igra je včasih postala prav agresivna.


Vsake nekaj časa sta si vzela čas za počitek.


In koncu pozabila na vse zamere in zaspala objeta.


Ko se približava civilizaciji, naju pričaka totalno kontra prizor izpred dveh ur. Veter raznaša smeti in jih nese praktično povsod. Ljudem na dvorišča, po cesti, po travnikih in v bližnji zaliv. Ob pogledu in mislijo na to, da je divjih živali, kot sva jih gledala te dni vse manj, in ''živali'', ki so odgovorne za to nesnago vse več, trga srce. Greta in ostali rešitelji sveta borijo fronto na totalno napačnem kraju. Davke in slabo vest nabijajo ljudem, ki bananin olupek vržejo v črn namesto rjav smetnjak, je napaka. Problem bi morali reševati na takih krajih, kot so države Južne Amerike, ki dobesedno dušijo naš planet. Ampak na to temo je bilo prelito že ogromno črnila.


Smeti.


Nekateri si hiše ovijejo v vreče za smeti za hidroizolacijo.


Takole domačini lovijo sardine.


Atlantski ocean nama naslednji dan zopet postreže z novim neverjetnim prizorom. Na plaži naletiva na več kot 100.000 pingvinov. Smo v takem letnem času, ko mladički izgubljajo kožuh in pridobivajo na hidrodinamični obliki. Noro jih je gledati, kako se prvič soočajo z oceanom in se pripravljajo na svoje življenje. Ko se sprehajava naprej, na isti plaži naletiva na morske leve, tjulnje in družine kormoranov, črne viharnike, ki na leto preletijo več kot 60.000 km dolge razdalje in ostale ptiče.


Magelanski pingvini.







Atlantik.



Narava tukaj je res noro lepa, ampak človek jo počasi uničuje, kot že od svojega obstanka najbolje zna.

643 views