• Špela

ZA ŠTIRI DNI NA DOPUST, POTEM PA DELAT!

Updated: Jan 6

To je bil eden izmed stavkov, ki sva jih slišala od svojih bližnjih, ko sva jim povedala, kakšen je najin plan - približno pol leta potovanja po Južni Ameriki.


''Ja… kako se bosta pa znašla? A znata špansko? Pa sigurno bosta zbolela! Kaj bosta pa jedla? Kako, a v avtu bosta spala???? '' so se vrstili naslednji odzivi. Priznam, načrtovala nisva niti približno podrobno. Če sem odkrita, zelo malo sva načrtovala tole. Ko sva se pogovarjala, kam bi šla, je Jernej predlagal pot okoli sveta, pa sva hitro ugotovila, da nama finančno ne bi zneslo, pa še naporno bi bilo ves čas menjati lokacije. ''No, kam bi pa ti šla?'' Hm…. ''A greva v Južno Ameriko?'' sem bleknila. ''Ok!'' Tako sva oktobra kupila enosmerno karto za Čile in en teden pred odhodom rezervirala hostel za štiri dni v glavnem mestu, Santiagu. Kaj naju čaka? Nimam pojma. Zaenkrat veva samo, katere države želiva obiskati in nekaj glavnih znamenitosti, ki jih želiva videti. Kako se bo časovno razpletlo, bova videla sproti.


Dnevi pred odhodom so bili kar stresni. Oba sva morala zapreti samostojno podjetje, nakupiti vso potrebno opremo za na pot ter se pozanimati, kje in kako bova kupila avto, ki bo naslednje pol leta najin dom. Jernej je nakupil vse pripomočke za sončno elektrarno, da bova lahko v vročem Ekvadorju pila hladno pivo iz najinega hladilnika. Potem pa je bil čas za pakiranje. Le kako za pol leta vzameš vsega skupaj 23 kg prtljage?? Obleke, obutev, težki pohodni čevlji, zdravila, foto oprema… nemogoče! Poleg tega sva morala sprazniti še celo stanovanje. Jaz sem se tega lotila tako, da sem najprej izločila vse stvari, ki jih definitivno ne bom potrebovala, potem pa sem iz ostanka sortirala tisto, kar bom vzela in kaj pustim doma. Po moško se je Jernej lotil pakiranja tako, da je pripravil le tisto, kar je vzel na pot. Da slučajno česa ne bi pozabil, si je vse skiciral:



Stanje v stanovanju pred odhodom.


''Živjo, kam pa vidva?'' Pogledava čez ramo takoj po vkrcanju na letalo proti Madridu in vidiva Gašperja, Jernejevega znanca še iz plezalnih dni. Seveda let iz Benetk ni mogoč brez vsaj enega poznanega Slovenca. On je bil na poti v argentinski del Patagonije, kjer bo tri mesece samo plezal. Car! V Madridu smo potem spili še pivo in se dogovorili, da se srečamo, ko bova midva v njegovi bližini. Pot je bila dolga, vsega skupaj skoraj 30 ur. Čezoceanski let je trajal 13 ur. Ker ima Jernej urejeno prebavo, gre brez problema na veliko potrebo tudi na letalu. Ker je bila nuja prevelika, ni preveril, če ima dovolj WC papirja. Seveda papirja sploh ni bilo. Še dobro, da ima kronično vnetje sinusov in je imel pri sebi dva robčka, ki pa nista bila dovolj, zato je poizkusil še z vrečko za bruhanje. Zaradi grobega materiala postopka ni mogel nadaljevati, zato si je vrečko zataknil med ritnice, se oblekel in odhitel na WC na drugi strani letala. Takoj sem vedela, da bo potovanje še sila zanimivo.


Pristala sva sredi dneva v Santiagu de Chile, pet milijonskem mestu, ki se trenutno ukvarja s protesti zaradi slabšanja ekonomskega sistema v Čilu. Posledice protestov so bile vidne takoj - grafiti po celem centru mesta, uničene stavbe in kipi ter goreče gume na cestah. Prvih nekaj dni sva preživela v Santiagu, ki pa nama ni bil čisto nič všeč, saj je preveč ljudi na vsakem vogalu in semaforju. Za naju ''hribovca'' je bila ta betonska džungla preveč in sva čimprej želela ven v naravo. Ker pa bo najino potovanje potekalo z avtom, sva najprej morala urediti nakup avta ter ga nato pretvoriti v potovalno vozilo. To pa je poglavje zase :).



Novim avanturam naproti! :)

1,306 views