• Jernej

V OBJEMU GORA

Updated: Nov 24, 2020

Pod težo nahrbtnika se nama krivijo hrbti in šibijo kolena, a kljub temu narekujem hiter tempo, kateremu Špela komaj sledi. ''Čim prej tja gor, hitro, hitro!'', jo priganjam. Snega je vedno več in prideva do točke, kjer brez derez in cepinov prehod ni več mogoč. Sledi v snegu je zmanjkalo že eno uro nazaj, v svež sneg riševa svoje stopinje. Zadnjič sva v hribih srečala prijatelja in mu povedala, da nameravava prespati v hribih, v snegu. Njegovo prvo vprašanje je bilo, kateri šotor imava. Od takrat naprej me Špela sprašuje, zakaj ne moreva spati v šotoru kot vsi normalni ljudje. Prepričujem jo, da normalni ljudje ne spimo v šotorih, saj lahko le tako gledaš zvezde iz postelje, čutiš veter, čutiš mraz, sleherni premik narave in si povsem povezan z njo. Tolažim jo tudi s tem, da bo dogodivščino prehitro pozabila, če ne bo šlo vsaj nekaj narobe, kot je recimo to, da jo bo celo noč zeblo.




Špela išče prehod v zoprnem in izpostavljenem skalnem skoku.


Ko prideva na vrh, naju pričakajo razgledi vse od morja pa do najvišjih vrhov Avstrije, od naših kamnenih velikanov, ki se proti nama ponosno bohotijo z mogočnimi severnimi stenami, pa do malih alpskih vasic na vzhodu. Iščeva primeren prostor, kjer bova nocoj prenočila. Zavetje, ki nama ga zaradi razgibanega terena ni težko najti. V sneg skopljem luknjo, veliko za dve trupli in nekaj opreme. Vse izgleda tako udobno in domače, da Špela nemudoma pozabi na šotor.


Takole je nastala spalnica.



Dan se že počasi poslavlja in narava se pripravlja na spanec, prav tako midva. Temperatura hitro pada, hladno je, skrbi me, kaj bo šele ponoči. Nekako bova že, se tolažim in gledam, kako ogromno rdeče rumeno grelno telo zahaja za obzorjem. Zahod je veličasten, barvne palete se zlivajo čez oblake in zasnežene vršace, vse izgleda kot v pravljici. Objeta stojiva na robu tisočmetrske stene in nemo opazujeva lepoto, ki jo premore le narava. Ko zaide sonce, svet okoli naju postane neznanka, poznava le še drug drugega.


Špela in zadnji vzdihljaji dneva.





Sonce.


Špela me takoj, ko ugasne luč sveta, sprašuje, koliko je stopinj. Moja ročna ura jih kaže -3 °C in odgovorim ji, da smo okoli ledišča. Zamišljeno me pogleda. Na Špelo take številke vplivajo drugače kot name. V resnici je trik v tem, da se ne zaveda, kako sposobna in močna je. Nima predstave, česa vse je zmožna. Kadar se peljeva s kolesi in ji na števcu hitrosti zmanjka baterije, nima pregleda nad hitrostjo in brez problema se za mano pelje 35 km/h, včasih celo več. Kadar ji baterija dela, je 30 km/h za njo že pošteno hitro. Tudi kadar si meri srčni utrip, ko tečeva, sva zmeraj počasnejša, saj jo številke omejujejo. Moji možgani pa delujejo ravno obratno. Ko je -10 °C in manj, ko mi srce razbija pri 170 udarcih na minuto in ko se s kolesom peljem 40 km/h, šele takrat začnem resnično živeti. No, ta moj trik s prekrivanjem številk včasih deluje, včasih pa tudi ne.

Lačna sva in Špela v sneženi luknji kuha juhico, ko jaz še kar naprej strmim proti zahodu, kjer silhuete, ki so še ne dolgo nazaj bile polne barv, postajo vse bolj brezbarvne. Čutim, kako se srčni utrip umirja, telo ohlaja in iz udov vleče kri v notranji del telesa. Dvajseterica prstov v trenutku postane ledena.

Noč je tako jasna in polmesec sveti tako močno, da se vidi skoraj tako dobro kot podnevi. Še vedno pogled seže daleč stran do zahodnih Julijcev, pred nama so osrednji Julijci in na vzhodu najdaljši gorski greben v Evropi - Karavanke, ki so mi pred petimi leti vzele očeta. Temu nisem nikoli prišel do dna in ne mine dan, da se ne bi spomnil nanj. Vedno se mi je zdelo, da je za seboj pustil štiri železja v ognju. Mene in moje tri brate. Štiri nedokončane projekte, kar tako, same, gole. Starejši kot sem, bolj ugotavljam, da temu še zdaleč ni tako. Šele zdaj, nekaj let po njegovem odhodu k stvarniku vidim, da smo daleč od razbeljenih železov v ognjenih zubljih, daleč od nedokončanih projektov, brez smisla, ki čakajo na svojega kovača. Smo dovršeni izdelki, meči, ki ob soju sonca zažarimo z zaslepljivo svetlobo, nabrušeni z najfinejšimi diamanti, ostri kot britev, polni bogate dediščine. Tako ostri, da bi se brez tokov, ki nam jih je nadela naša ljubeča mati, že zdavnaj porezali. Vsake toliko časa starejši bratje malenkost nabrusimo našega najmlajšega, oče je že vedel, da bomo kos tej nalogi. Ogenj, čiste in brezpogojne ljubezni, v katerem nas je izdeloval, še danes tli v nas in ne bo ugasnil nikoli. V tem ognju, ki ga je zanetil prav on, bomo mi kovali naprej. Tako ponosen sem, da sem imel takega očeta.


Špela kuha večerjo.


Okoli naju čarovnija, neskončne zvezde, na jugu najsvetlejša med njimi, zvezda večernica Venera. V soju lune se lesketajo okoliški vrhovi, stražarji nocojšnjega teatra, ki naju čuvajo, dokler na naju spet ne posije prvi žarek jutranjega sonca in nama vlije novih moči. Vse je tako klinično čisto, spokojno, izgleda, kot da ni resnično, kot da je vse skupaj privid, nek vzporedni abstraktni svet, ki si ga je izmislila moja domišljija. A vsake toliko časa me mrzel veter, ki ga čutim prav do kosti, predrami in spomni, da je vse skupaj še kako resnično. Kljub hudem mrazu, ki trese moje utrujeno telo, sem sproščen, dovoljeno mi je sanjariti v čudovitem ambientu, ki ga je nocoj za naju pripravila narava. Prav čudno je, da so na prvi pogled mrtve, ledene in kamnene gore v človeku zmožne prebuditi tako močne in neverjetne občutke, ki jih doživljam nocoj.


Oči mi odnese na malo kepico, ki leži poleg mene. Znotraj kepice pa malo bitje, zavito v tri debele sloje sintetičnega puha. Tudi ona je pomemben akter v gledališču, v katerega so naju nocoj spustile gore. Ob pogledu na to malo pojavo mi vedno znova zaigra srce. Pred nekaj časa sem pod starimi borovci v zlati jesenski preobleki, ob pogledu na večno severno ostenje julijski Alp in soju zlatih žarkov jesenskega sonca pokleknil pred njo in jo prosil za čast, da stopi z mano na isti čoln in najino zvezo zapečativa za vse večne čase. Od takrat naprej jo gledam drugače, še bolj ljubeče, še bolj nežno. Čutim posebno odgovornost, skrb do nje. Vsak pravi moški ve, o čem govorim.

Sanjam naprej, misli mi poplesavajo sem ter tja, odnese me daleč stran, okoli naju je tako lepo in spokojno, da kapitulirajo problemi realnega sveta, ostanejo le še neskončna ljubezen, sneg, večna govorica gora in nebo, polno zvezd. Mir, občutek biti živ, dihati leden zrak, ki nama reže nosnice, ledeni prsti na rokah in nogah, opazovati nežen ples snežink, ki jih razpihava veter, veličasten večer.


Sunek mrzlega vetra me zbudi in pošlje nazaj v realnost, kar naenkrat me prešine strah, misel, da mogoče pa ni tako dobra ideja, da sem malega naivnega človečka poleg sebe, ki mi tako močno zaupa, peljal tako visoko, tako daleč, v ta mraz. Kaj, če gre kaj narobe? Kaj, če sem se zmotil? Človek danes raje sliši, da mu nekdo psuje mater, kot da mu učita, da se je zmotil, tako nikoli v resnici ne pride do napredka. Tako do konca življenja ostanemo na neki omejeni in dolgočasni ravni in zaradi lastnega ponosa naš napredek nikoli ne postane linearen, nikoli ne dosežemo tistega pravega nivoja, ki bi ga lahko. Vsi vse vemo in vsi vse znamo, podiramo rekorde o dunning učinku, gledamo iz vrha Krugerjeve krivulje. Tukaj gor, v snegu in mrazu sredi noči pa so pravila drugačna, če si se zmotil, to pošteno priznaš, hitro popraviš, kajti za egoizem prostora tukaj ni. Če tega ne storiš, lahko pride do hudih ''nevšečnosti''. ''Vse je v redu'', se sliši iz levega dela možganov, ki jih je nocoj glasno preglasila desna stran, tista romantična, sanjaška, ki se v meni prebudi ob takih večerih. Še dobro, da imam poleg sebe zmeraj njo, ki me prizemlji, ko pozabim na razum in me odnese daleč stran. Nekako se dopolnjujeva, kadar sem preveč racionalen jaz, pa me za roko prime ona in odpelje do konca sveta in še dlje. Tako sem vesel, da je točno takšna kot je, popoln, unikaten izdelek mojstrskih kovačev. Danes med poplavo naštancanih, serijskih produktov socialno in čustveno pohabljenih milenijcev je pravi čudež naleteti na nekoga, kot je ona. Večkrat se vprašam, zakaj imam ravno jaz tak privilegij, da se zbujam ob njej. Zahodna civilizacija nas poneumlja, nas dela površinske, nenadzorovano izgubljamo sebe in tisto pravo esencialnost, zaradi katere smo se sploh znašli tukaj v tem kraljestvu. Kraljestvu, ki ti lahko da vse, ali pa ti vse vzame.


Ko sva se s Špelo spoznala, sem jo takoj peljal na test, tako malo za hec. Pravzaprav je bil to najin prvi zmenek. Tudi takrat sva spala v hribih. Takrat še nisem pozorno nadzoroval, kaj pakira v nahrbtnik, ko se odpravljava na take dogodivščine. Sredi zime je v hribe prinesla poletno spalko. Seveda jo je zeblo in tako sem ji odstopil svojo zimsko, toplo spalko, jaz pa sem spal v njeni. Od takrat naprej spim v poletni spalki, ona pa v topli zimski. Tudi tokrat je tako.


Spalnica.


Ko se odpraviva spat, je že -12 °C in Špelo zavijem v spalno vrečo, notranjo spalno vrečo in bivak vrečo. Splezam na bližnjo skalo, ki štrli iz snega in Špeli opisujem dogajanje okoli naju. Pripovedujem ji o svetli alpski vasici na severu in velikem vozu, o luni, o avionih in satelitih in o gorah, ki naju obdajajo. Ura je že pozna in čutim, da sem utrujen. Tudi sam se počasi skobacam v spalno vrečo. Nikakor se ne morem segreti, prsti na nogah me tako močno zebejo, da jih zavijem v astro folijo. Dostojevski je nekoč rekel, da je človek včasih izredno, strastno zaljubljen v trpljenje. Prav je imel.

Noč je dolga, zaradi mraza ne spim in se premetavam. Špela poleg mene spi kot mali polhek, od vseh kapuc, ki jih je navlekla nase, vidim samo njen rdeč nosek. Opazujem morje zvezd nad nama, zaledenel svet okoli naju in mogočne gore, s katerimi sem nocoj poročen. Gledam utrinke, ko se me končno sredi noči usmilijo nebesa in mi namenijo nekaj trenutkov spanja.


Prebudim se, ko najvišji vrhovi na vzhodu že žarijo v ognjenih barvah. Tudi Špela počasi odpira oči. Natakneva zmrznjene čevlje in se premražena skotaliva do konca grebena, ki nama ponuja neskončne razglede na gore in predstavo, ki jo bo vsak čas začela narava. Ponoči je veter iz jugozahoda prinesel nekaj oblačnosti, ki zdaj žari kot ogenj. Iz sekunde v sekundo se scena spreminja, spektakel se bliža koncu in barve ponorijo, ko se končno izza grebena pojavi ognjena krogla, ki sva jo celo noč tako težko čakala. Strmiva in se čudiva lepotam okoli naju. Sonce greje najini telesi, ko se spogledava in nasmejeva. Za nama je še ena nepozabna noč. Za take trenutke se živi.

Špela skuha kavo, ki ima okus po gobovi juhi in čaju od včeraj. Pijeva jo na ogretih skalah in ne moreva prehvaliti scenarija pred nama. Končno nama je toplo, tako toplo, da počasi slačiva sloje oblačil. Zdaj se tudi premikava lažje. Na soncu odtajam zamrznjeno opremo in jo počasi stlačim v nahrbtnike.

Treba bo nazaj, naju straši misel, nazaj tja, tja dol.




Kava.


Takole nama je Špela spakirala zobno pasto, kar v škatlico za leče.

666 views1 comment

Recent Posts

See All