• Špela

SLAB ZAČETEK, DOBER KONEC?


''Kaj zdaj, a bova šla, al' pustiva vse skupaj in se lotiva drugih projektov?'' vprašam Jerneja.


Pandemija nama je marca 2020 prekrižala načrte najinega potovanja po Južni Ameriki. Takrat sva mislila, da se bova najkasneje v roku treh mesecev vrnila nazaj, vendar je bilo to žal nemogoče. Ves čas sva razmišljala, kako močno si želiva vrniti nazaj na to čudovito celino, kako pogrešava takšen način potovanja, odkrivanje novih krajev in kultur, in kako gre Jakošem, ki so nama v njihovi delavnici v Buenos Airesu shranili avto, zagotovo že na živce, da sva jim zadala to obvezo. Iz meseca v mesec sva spremljala novice, kdaj bo možno spet potovati, pa se je stanje le še slabšalo.


''Zdaj pa dovolj, narediva si plan, do kdaj še čakava. Če ne bo nič bolje, ostaneva doma, preko spleta prodava avto za ''male pare'' in pozabiva na vse'', pravi Jernej. S cmokom v grlu mu pokimam in v naslednjih dneh začnem še bolj intenzivno spremljati razmere po svetu in Južni Ameriki. Meje se zapirajo, pa spet odpirajo, lahko vstopiš samo cepljen, drugič samo s testom, tretjič sploh ne moreš … Po nekaj tedenskih pregovarjanjih, bolj sama s seboj kot pa s kom drugim ugotoviva, da ''It's now or never'' in v sredini zasneženega novembra kupiva letalske karte. Nekaj dni za tem se pojavi nov sev virusa. Primeva se za glavo in samo čakava, da se cel svet spet zapre. Lotim se birokracije – za vsako državo potrebuješ dovolilnico, ki jo dobiš tako, da vneseš vse svoje podatke, potrdilo o cepljenju, o testiranju in o naslovu, kjer boš bival naslednje dni. Seveda vse to traja in po treh tednih končno dobiva vse. Vmes skačem od enega sodišča do drugega ministrstva, notarjev in prevajalcev, kličem ambasade in jih sprašujem, kako dobiti potrdilo, da sem jaz res jaz, kljub temu, da sem julija spremenila priimek. Lastnica avtomobila sem namreč jaz in vse je pisano na moje staro ime.

Za odhod sva se odločila 31.12., saj so bile letalske karte očitno cenejše kot vse druge datume. Saj za novo leto pa res ni slabo leteti, bova pač pila penino visoko nad oblaki.

Vse je pripravljeno, cel šop potrdil je natisnjen, potovalki sta opremljeni z bistveno manj oblekami kot pri prvem delu potovanja in ob 7.00 naju poberem GoOpti. No, 7.15, ker so nekateri potniki zamujali. Mini težavica, ki to sploh ni bila, saj sva imela pred letom ob 12h še veliko časa.



Po treh urah pristaneva v Lizboni in ker imava 9 ur časa, vmes skočiva v mesto na kratek turistični sprehod. Ker je let za Sao Paulo šele ob polnoči, se nama nikamor ne mudi. Štiri ure pred letom pijeva pivo in Jernej dobi SMS, da je let prestavljen na 1.1. ob 11h. 11 ur čakanja! Hitro pogoltneva vegi hot-dog in se odpeljeva nazaj na letališče preverit, ali je to sploh mogoče. ''Seveda je'', pravijo tam. Nekaj članov posadke je zbolelo in tako nimajo dovolj osebja. Verjetno se jim samo ni ljubilo leteti za novo leto na pol praznem avionu, zato so vse skupaj raje združili v en let naslednji dan. Toliko o penini.


Lizbona.


Trenutek pred katastrofo.


Postaviva se v vrsto in čakava, da prideva do informacij. Ostro nastopim do reveža, ki ni kriv za nastalo situacijo, ampak meni se v glavi že vrti film, kako bo najina prtljaga spet izgubljena, poleg tega ne želim prenočiti na letališču. Kar pa je najhuje – zaradi 11 urne zamude leta nama odpade tudi let naslednji dan iz Sao Paulo v Buenos Aires. Ker sva kupila dva ločena leta, do prestavitve leta nisva upravičena. ''Zagotovimo vam hotel, čist blizu letališča. Tukaj so kuponi za večerjo in zajtrk, pa še 20€ lahko zapravita na letališču.'' Čakaj, čakaj, si mislim, saj se hecaš, kajne? Zagotovo obstaja še kakšna druga opcija. Mogoče let čez 3, 4 ure? ''Žal nam je, to je edina opcija. Ali pa, da zdaj letita v Rio de Janeiro in iz tam v Sao Paulo. Ali pa samo v Rio, kakor želita.'' Odvrti se mi cel film, kako bo zaradi zamenjave leta prtljaga šla v drugo smer, tako kot se nama je to zgodilo ob odhodu iz Argentine. ''Ne'', jezno rečem in kupon za hotel pograbim s pulta. ''Kaj pa najina prtljaga, jo lahko dobiva zdaj?'' ''Ne, ostane pri nas in gre jutri direktno na avion.'' Zavijem z očmi: ''Poslušajte, enkrat ste nama že izgubili torbo in naredili veliko škode. Ali vi jamčite, da bo prtljaga res tam?'' Namuzne se in narahlo prikima. Jernej mu v znak opozorila pove, da si je zapisal njegovo ime, da ga pokliče, če torb tam ne bo. Oba sva vedela, da je to prazna grožnja, ampak vseeno. S povešeno glavo se odpraviva do hotela. Do zdaj sem se naučila, da v ročno prtljago vedno dam obleke za tri dni. Jernej se je doma pritoževal, da je to brez veze in da bo vzel samo eno majico, da ne bom tečna. Ker on je itak ne rabi. Pa se je izkazalo, da ima žena kar velikokrat prav 😊.


V hotelu se utrujena usedeva v restavracijo in začneva iskati karto za najin zadnji let v Buenos Aires. Na letališču so nama obljubili, da bova dobila povračilo stroškov za to karto, vendar jim ne verjameva preveč. Ker mora biti let naslednji dan, izpod 600 € kart ne dobiva. Odločiva se, da pustiva vse skupaj in iščeva naprej naslednji dan. Zjutraj so bile cene še višje. ''Nič, letiva v Sao Paulo in bova že tam kupila karte'', reče Jernej.

Po vseh pokazanih dokazilih, da ne nosiva virusa, po desetih urah prispeva v Sao Paulo. Postaviva se pred trak za prtljago in Jernej po dveh minutah dvigne roki v znak zmage, da je njegova torba prišla. Pogledujem za svojo, prestopam se, čedalje bolj živčna postajam, gledam Jerneja na drugi strani, kako grbanči čelo, moje torbe pa od nikoder. Začenjava se spraševati, če nama to potovanje res ni namenjeno, do zdaj je bilo že toliko znakov, da naj raje obupava in se vrneva domov. Obupana gledam na tekoči trak, torbe od nikjer. Nič, grem do okenca za izgubljeno prtljago in čez nekaj minut na drugem koncu zagledam svojo zguljeno črno prasico, ki so jo stlačili v sobo za preveliko prtljago. Ha, pa tako malo oblek sem vzela sabo! Oddahneva si in greva v lov za novimi kartami.



Pri vsaki letalski družbi nama odvrnejo, da je karte možno kupiti samo prek spleta. Prižgeva počasen letališki wi-fi, stokrat vneseva vse podatke, kart pa ni mogoče kupiti. Kot zadnjo opcijo zagledava brazilsko letalsko družbo, ki pa mi prijazno pove, da mi lahko proda le povratno karto, ker nisem Argentinka. Izmučena, totalno pod stresom in lačna se usedeva na klop, jaz zadržujem solze, Jernej govori, kako je lačen, jaz pa vztrajno tipkam po telefonu. ''Dajva poklicat domov, naj nama oni uredijo karte'', se preda Jernej. Ni šanse! Nazadnje so naju reševali iz Argentine, ne bova jih klicala zdaj za to, da naju spet spravijo tja. Tipkam in tipkam in tipkam in končno mi uspe kupiti dve karti za naslednji dan. Naslednji dan, torej še ena noč na letališču. Greva v Fast Sleep hotel v kleti, kjer na pogradu v 3 m2 veliki sobi brez oken preživiva naslednjih 8 ur.


Hotelski bunker.


2. januarja ob 6 h zjutraj se zbudiva, mirno pojeva zajtrk, nato pa se 2 uri pred letom odpraviva na check-in. Tako, za vsak slučaj, če slučajno naletiva še na kakšen problem. Ampak saj zdaj pa res nima iti več kaj narobe. Oooo, pa lahko! Pokaževa vse anti-covid dokumente, ker že toliko časa potujeva, številke na testu že skoraj utripajo rdeče, nato pokaževa še prepustnico za v Argentino. Gospodična jo preveri po dolgem in počez in ugotovi, da je datum na njej 1.1., saj je bil tak prvoten plan in nama pove, da to ni več veljavno, saj smo danes 2.1. Ne bluzi, si mislim, saj je vseeno, kdaj prideva. Ona pa si zada misijo, da s tem reši svet in morala sva preklicati staro prepustnico in narediti novo. Na mobitelu obrazec ni delal, tudi na računalniku ne. Vmes nama zmanjka še gratis interneta, ura beži, naju pa ne spustijo na zadnji let. Jernej ponavlja, da on se ne gre več, jaz niti nimam več energije, da ga mirim, samo še bulim v gospodično, ki ne zna niti besede angleško in točno štiri besede špansko. 5 minut pred koncem boardinga nama uspe dobiti prepustnico, zadnja oddava prtljago in se sesuta usedeva na klop. Pa ne, da nama bo res uspelo?


Po 59 urah na poti končno prispeva v Buenos Aires, kjer naju na letališču počaka Tomi Jakoš. Naslednje tri dni preživiva pri njegovi družini, ki neizmerno lepo skrbi za naju, Karla nama kuha odlična kosila, klepetamo ob kavi, Marjan popravlja najin avto, midva pa sva neizmerno srečna, da imava na drugem koncu sveta tako podporo in gostoljubje.

Zdaj dni preživljava pri Tonetu Oblaku, njegovi ženi Heleni in hčerki Mirjam na posestvu, 400 km južno od Buenos Airesa. Srečanje, ki predvsem Tonetu prinese veliko spominov, Jerneju pa zgodbe iz zgodovinske preteklosti. Tako udobno je bivanje pri njih, da bi najraje še kakšen dan poležavala, vendar divjina kliče!


Spet združena.


Razvajanje pri Jakoših.


Posest Oblakovih.


Helena in Tone Oblak, ena izmed starejših argentinskih Slovencev, ki živijo v Buenos Airesu.

863 views0 comments

Recent Posts

See All