• Jernej

PUŠČAVSKA ARGENTINA

Končno, končno sva spet na tej prelepi celini. Preden sva prispela, nama je staro leto poleg novega seva te nadvse nadležne bolezni čisto na koncu pripravilo še eno darilo. Odpovedani leti in kup dodatnih nevšečnosti. Zdaj ga je konec in midva sva tukaj. No, pa saj ni bilo vse tako zanič, v starem letu sva se poročila, bila v Afriki, poleti ležala v travi visoko v planinah, tekla po Pirenejih, v Chamonixu in ujela celo nekaj smučarske sezone, pa tudi druge zelo lepe stvari so se dogajale. Mislim, da je bilo staro leto pravzaprav res dobro.

Ob prihodu v Argentino, so naju argentinski Slovenci spet sprejeli kot kralja in kraljico. Lepo so delali z nama, za to sem jim res hvaležen. Nekaj je na teh ljudeh, kar me pusti odprtih ust in to nekaj želim imeti tudi sam. Zdaj sva se že spočila od naporne od napornega zadnjega tedna doma in od poti in čas je, da pripraviva avto na najine avanture. Hrana in voda za nekaj dni, poln tank bencina in že sva na poti. Težko je opisati občutek, ko se s takim avtom postaviš na cesto, kurz začrtaš proti Andom in pohodiš plin. Res zaživiva na polno.

Nameniva se v Mendozo, ki se nahaja na vznožju Andov. Pot je dolga in dolgočasna, ob cesti opazujeva neskončne nasade sončnic, koruze, soje in pašnike govedi. Tako kot raznolikost, tudi navdušenje počasi vpade, saj je vsaka ura enaka prejšnji, dan je enak dnevu, sama ravnina in neznosna vročina. Čez dan se temperature dvignejo čez 40 stopinj Celzija, sredi noči pa jih je še vedno krepko čez 30. Tudi domačini ne pomnijo takih temperatur, trpimo prav vsi. Človek se z različnimi letnimi časi pripravlja na spremembo temperature, tale hiter preskok iz mrzle domače zime na takšno vročino pa je za naju naporen. Morala pada, ponoči naju grizejo muhe in pikajo komarji, spiva zelo malo.


Prva noč v gnezdu komarjev.


Imava res visoka pričakovanja, saj sva se takrat, preden naju je pregnal Korona virus, imela res lepo. Mogoče sva drugačna, mogoče sva se v tem času omehčala. Nič kaj preveč nama ne diši vse skupaj. Poleg tega breva, da domačini v avtomobile popotnikov ponekod mečejo kamne, da vdirajo v njihove avtomobile in poberejo do zadnjih gat prav vse. Včasih se tega nisva bala, sva samo šla, zdaj pa razmišljava o domačem udobju, kavču, hladilniku in klimi. Situacija v Argentini se je res spremenila, na slabše. Že tako veliko revščino je dodatno povečala še res visoka inflacija. Dve leti nazaj sva za en evro dobila približno 60 argentinskih pesov, zdaj jih dobiva 230. Svoje je dodala še pandemija. Vsi naju svarijo, naj se paziva, saj naj bi se nasilje z vsemi temi slabimi stvarmi povečalo. Špela ima že pol kufer vsega in počasi se še jaz nalezem tega, a kljub temu kar naprej pritiskam na gas po cesti, ki ima po 100 km popolnoma ravne odseke, nato pride rahel 5 stopinjski ovinek in spet 100 km popolnoma naravnost.


Po nekaj dneh pa se začneva nasmihati, saj se na zahodu začnejo risati silhuete hribov. Mendoza, ki leži na vznožju Andov, je znana po dobrih vinih in kot ljubitelja žlahtnih kapljic si pogledava lokalno vinarno, veliko kar 80 ha. Ko se spoznava z vsemi postopki pridelave vina, jih seveda še nekaj poizkusiva. Pijana kot čepa končno prvo noč vsaj malo prespiva.




Že rahlo vinjen sem splezal v 107 kubikov velik sod za vino.


Naslednji dan se odpeljeva v osrčje Andov, v Uspallato, pod najvišji vrh obeh Amerik, Aconcaguo. Narava je res neverjetna, vrhovi najrazličnejših oblik in barv, ki so na plano pririnili pred 50 milijoni let so narejeni z zares noro domišljijo. Počasi prihajava nazaj v pravi ritem, počutiva se domače, vse se začne postavljati v prave tirnice. Tudi temperature so z višino nekako padle.





Aconcagua, 6961 m.n.v.


Špela na rtu.


Rio Mendoza, kjer so snemali film Sedem let v Tibetu.



1500 let stari petroglifi.



Moderni moški.


Še vedno pa se voziva v neregistriranem avtu, saj so mu papirji pretekli junija 2020. Meja s Čilom je blizu in veva, da morava čez, da urediva papirje. A kaj, ko je na tej strani hribov še toliko za videti. Poleg tega ne želiva v Čile in nazaj v Argentino, pa potem spet nazaj, saj se morava testirati s PCR testom na vsaki strani meje. To je čisto preveč stroškov in komplikacij, odločiva se, da tvegava in še nekaj časa ostaneva na tej strani ter raziskujeva vzhodno stran hribov. Če naju ustavi policija, se bo Špela že znala izgovoriti, saj kdo pa bi kaznoval tako lepo svetlooko plavolasko. Sem se še vrneva, saj je to najsevernejši mejni prehod, ki je še odprt med tema dvema državama, poleg tega si bova ogledala še nacionalni park Aconcagua, ki so ga trenutno zaprli, ker so močne nevihte sprožile plazove, kateri so odnesli ceste in pohodne poti. Ta čas, dokler se vreme ne umiri, pa greva še na sever.

Glavno pot iz hribov do Mendoze že poznava, poleg tega je slaba in dotrajana od kamionov, ki oskrbujejo vasice tukaj v hribih. Angleži so pred leti po celotni Argentini vzpostavili ogromno železnic, pa so jih Argentinci ob njihovim odhodu opustili, bolj smotrno se jim je zdelo na ceste postaviti dolge kolone kamionov.


Stari železniški most so preuredili za lokalni promet.


Odločiva se za ruto 13, ki povezuje Uspallato in Mendozo, a je že več kot 30 let zapuščena. To je nekaj za naju. Tokrat Toyoti, ki jo ljubkovalno še vedno kličeva Salvaje, kar v prevodu pomeni divja, privoščiva »ta boljši« 98 oktanski bencin, da bo mašina bolje tekla na višini, nabaviva hrane za tri dni, napolniva kante z vodo in se odpeljeva proti vzhodu. Prah spet vdira v avto skozi zadnja vrata, a jih hitro zakrpam z dodatnimi tesnili, kar je že skoraj rutinski poseg.

Pot je lepa in ni mi jasno, zakaj se je drži tako slab renome. Preden sva se dokončno odločila zanjo, sva dva domačina vprašala, kakšna je ta pot in oba sta rekla, da je nevarna, neprevozna in propadla cesta, namenjena motoristom, ki so željni adrenalina. Nimajo pojma, sem si mislil, in poglej, Špela, vse je v redu, tista dva sta bluzila, jo tolažim, ko me že od začetka prepričuje, naj se v dolino vrneva raje po glavni cesti. Cesta, včasih kolovoz, včasih rečna struga, ki postaja vse slabša, naju pelje mimo mavričnih gora, zapuščenega rudnika, lepih kanjonov in neverjetnih razgledov.




Zapuščeni rudnik iz zgodnjih devedesetih let.



Gvanako, no, vsaj kar je ostalo od njega.




Cesta večino časa poteka po rečni strugi, kjer moram uporabiti malo domišljije.


Prečkava prvi prelaz na višini 3100 m nad morjem in za enkrat kaže, da domačini res nimajo pojma. Na zahodu pod Aconcaguo se spet nabirajo črni oblaki, ki se vztrajno premikajo proti nama. No, pa saj naju ne bodo ujeli. Po 60 km, 100 m pod vrhom drugega prelaza na višini 3200 m pa se vse skupaj nenadoma obrne na glavo. Cesta, če ji sploh lahko tako rečem, postane ozka, vsake toliko je malo zmanjka zaradi hudournikov, ki jih tudi tukaj povzročajo močne nevihte. Še vedno rinem naprej, japonski štirilitrski šestvaljnik še vedno lepo prede, pomaga mu reduktor, a vseeno čutim, kako mu počasi zmanjkuje moči. 3000 m nad morjem zaradi redkejšega zraka pomeni tudi 30 % manj moči v bencinskem motorju. Oba se treseva, saj nama z desne grozi prepad, pred nama pa je pot vedno strmejša. Po radiu Iztok Mlakar pretepa Ivota Balilo, črni oblaki so vedno bližje, Špela me s tresočim glasom prosi, naj obrnem, obrniti pa nimam kje, saj je pot široka le za dve konjski riti. Tik pod vrhom se ustavim. Skočim iz avta in gledam za prehode, premetavam skale in iščem rešitve. Najdem mesto, kjer lahko obrnem. Še vedno se odločam, kaj bom, kaj je prav in kaj je prav po moje. Vem, no, vsaj mislim, da vem, da mi z najino Toyoto lahko uspe. Pred dvema letoma sva se v podobni situaciji komaj rešila, takrat na višini 5000 m nad morjem in Špeli sem obljubil, da je ne bom nikoli več spravil v podoben položaj. Poslušam očitke, da vedno stvari pripeljem do take točke, da se za las izognem katastrofi in prav ima, saj me to dela živega, res uživam ob tem in na vsak način želim naprej. Hvala bogu resnost situacije predrami tudi mene, poleg tega je zdaj je drugače, zdaj nisem več sam. Obrnem. Počasi in previdno se peljem nazaj, v avtu je smrtna tišina. Kakšen luzer sem, si mislim, da mi ni uspelo premagati prelaza, dokler s kotičkom očesa ne opazim Špele. Pa stari, ti si največji zmagovalec daleč naokrog!, me spreleti misel. To me pomiri in potolažit želim tudi Špelo, pa sem ob poizkusu naslednje pol ure bil jaz Balila in Špela Mlakar.


Iz zahoda se bliža nevihta.



Spuščava se naprej in ustaviva se na višini našega Triglava, kjer se pripraviva na spanje. Celo noč pada dež, upava in moliva, da nevihta ne odnese kakšnega dela ceste in se zjutraj lahko varno vrneva v Uspallato. Kljub skrbem se zjutraj zbudiva v sonce in v osamljenem gorskem delu imava občutek, da sva sama, a sva v dobri družbi, okoli naju se pasejo gvanaki, brenčijo nadležne muhe in nad nama letajo kondorji. Kavica, še par očitkov od včerajšnjega dne in že sva nazaj v avtu.



Zvečer ob kartah pojeva dobro večerjo, spijeva kozarček dobrega vina in spet sva prijatelja.



Na križišču, kjer sva prespala, je najin avto.

Ko prideva v dolino, se odpeljeva proti severu, parkrat naju ustavijo policaji, a nama ob Špelinem nasmehu brez vprašanj pomahajo v slovo. Dolarje menjava v pesote kar na ulici, saj so na črnem trgu vredni dvakrat toliko, kot na uradnem trgu. Do zdaj sva se življenja v avtu že nekako privadila, spet sva v pravem ritmu in začenjava uživati. Živo srebro se v nočeh, ko nisva v hribih še vedno ne spusti pod 30 stopinj, a na to sva že navajena.


Winnetou.


Vall de la Luna, pokrajina, ki skriva ogromno zgodovine. Med drugim so tukaj našli veliko ostankov dinozavrov.




Januarja se temperature tukaj dvignejo do 50 stopinj celzija.



Včasih so v dolini tekle reke, v jezerih so se napajali dinozavri, danes pa je tu puščava.


Argentinska sfinga.





Reke so izsušene, po njih taca le zbegan gringo.



Veter in dež iz kamnov izoblikujeta krogle v velikosti bowling krogel.


Našla sva tudi manjše.


Še malo bova skočila na sever, potem pa nazaj v Mendozo in kasneje v Čile, kjer bova poizkusila urediti papirje. Tukaj imam že ogledane lagune in prelaz na višini 4500 m, ki je baje lep in prevozen. Seveda bom tokrat zaupal domačinom in ne tistim, ki nimajo pojma.










548 views0 comments

Recent Posts

See All