• Špela

PREČKANJE MEJE IN ZAČETEK ARGENTINSKE PATAGONIJE


Pred kratkim sva dosegla končno točke Carretere Austral oz. Rute 7, mestece O'Higgins. Od tu naprej imaš samo dve opciji - ali se s čolnom pelješ po jezeru in tako prideš v Argentino ali pa se moraš obrniti in se odpraviti nazaj proti severu. Ker so čolni namenjeni le pešcem in kolesarjem, najina Salvaje tja gor ne paše, nama ni preostalo drugega, kot da greva po isti poti nazaj in na začetku nacionalnega parka Patagonija zavijeva proti Argentini.


Prvotno sva želela v bližini vasi O'Higgins pogledati tudi ledenik z istim imenom, ko pa sva izračunala, da bi za ogled ledenika, do katerega pelje le ladja in peš tja ne moreš, odštela za skoraj 2 tedna bivanja v Čilu, sva si raje zadala, da si bova ledenike ogledovala v argentinskem delu Patagonije.

Pot do Argentine je makedamska in ker je ta del Patagonije skoraj puščavski, z zelo malo dežja in skoraj nič dreves, pomeni, da je prah povsod. Tudi v najinem avtu. Prah pride v notranjost avtomobila skozi vse zračnike, ugotovila pa sva tudi, da tesnilo na najinem prtljažniku ne drži ravno najbolje. Tako že sredi ceste poskušava rešiti problem in tlačiva peno, ki sva jo prej za vsak slučaj kupila v železnini, vendar ne pomaga kaj dosti.

Proti meji se odpraviva proti večeru, vendar je kljub pozni uri sonce še zelo visoko. Tukaj namreč zaide okrog 23. ure in je dan dolg tudi do 16 ur. Odločiva se za divje kampiranje, ki je zdaj postalo že skoraj stalnica. Najdeva mesto za spanje, želiva nekaj na hitro skuhati in ko želim odpreti prtljažnik, se ne zgodi nič. Poskusim še enkrat, spet nič. ''Ej, Jernej, spet imava težavo.'' Poskusiva na vse možne načine, vrata se ne odprejo. Izkoristiva to prednost najinega avtomobila, da lahko odpreva šipo na prtljažniku in poskusiva še s te strani. Nič. Ker imava avto predelan tako, da je funkcionalen za spanje, kuhanje in hranjenje stvari, do ključavnice ne moreva priti od znotraj. Skozi zadnjo šipo dava ven jogi in vso ostalo kramo, ki jo voziva na postelji, Jernej vzame izvijač in razmontira celotno konstrukcijo. Ko končno pride do ključavnice, jo z notranje strani lahko odpre. Uspeh! Vendar ne za dolgo. Ključavnica je zdaj namreč zaklenjena in se ne odpre več, nima veze, kaj Jernej poizkuša. Jaz itak samo živčno opazujem in prelagam obleke, ki sva jih isti dan vzela iz pralnice. Jernej razdre celotna zadnja vrata ter ključavnico in sprva mu ni nič jasno, kaj naj sploh gleda in kje se mora lotiti problema. Po dveh urah živciranja nisva nič bližje rešitvi. Jernej meni, da se je pokvaril glavni del ključavnice, jaz pa le skomignem z rameni. Ker vrat zaradi pokvarjene ključavnice ne moreva več zapreti, jih naslednji dan ''zagurtnava'' in se odpraviva nazaj v mesto do mehanika in ko si vzame deset sekund časa, da pogleda, pravi, da tega dela oni nimajo in da se ga da dobiti le v Santiagu. Drugega predloga, kot da kupiva WD40 in s tem podmaževa ključavnico, nima. Ok, poskusiva vsaj to. Po čudežu to deluje in iz ključavnice se pocedi zajeten kupček prahu. Očitno prah ni prišel le do najinega stanovanja, ampak tudi v notranjost ključavnice. Problem rešen, ne rabiva v 2000 km oddaljeni Santiago in zopet zavijeva proti meji.


Da odpreva ključavnico, morava izprazniti skoraj cel avto.



Na čilenski strani naletiva na kovinsko ograjo, zaklenjeno z železno ključavnico, zunaj pa nikogar. Pogledam na desno, tam imajo nek star fitnes, pogledam na levo, kjer v hiši ne vidim nikogar. Stopiva iz avta in v sekundi mi je jasno, zakaj zunaj ni nikogar. Piha tako močno, da me kar prestavlja in vrata komaj zaprem za sabo. Vstopiva v hišo, saj ponavadi carinika ne iščeš v fitnesu in tam za šipo dejansko sedi karabinjer. Urejena frizura, napete mišice, strog pogled, v zraku je napetost. Pozdravi naju, nato pa naslednjih pet minut ne odlepi pogleda z ekrana. Stric, ti si kar vzemi čas, samo ne komplicirat s papirji. Pokaževa potne liste, vse dokumente za avto in po 15 minutah popisovanja najinih podatkov nama da prosto pot. Pol ure se voziva po ''nikogaršnji zemlji'' in nato naletiva na argentinsko mejo. Tukaj pa je svet povsem drugačen. Mišičastega carinika zamenja debelušen in nasmejan Argentinec, ki okrog svoje hiše nima drugega kot konje, kokoši in krave. V teh krajih očitno moraš biti samozadosten, saj je do prvega mesta več kot 4 ure vožnje po makedamu. Namesto računalnika ima zvezek s trdimi platnicami, kamor zapisuje ljudi, ki prečkajo mejo. Nobenega programa, old school zvezek in to je to. Povabi naju, da se usedeva in malo klepetamo, se slikamo, midva pa se podava naprej v puščavo.


Argentinska meja.


Na drugi strani Andov je precej bolj suho kot na pacifiški strani. Ob cesti vidiva veliko guanacov, prednikov lame in alpake, ki tečejo po neskončni ravnini. Puščava tukaj nima sipin, ima pa veliko ploščatih hribov in kamenja. Konji in krave so tukaj zelo svobodni, zaradi živinoreje namreč ob cesti potekajo več stokilometrske žičnate ograje, kjer se lahko gibljejo, guanaci pa jo z lahkoto preskočijo in se tako svobodno gibljejo. Žal vsi niso tako spretni, kar nekaj sva jih videla, kako se ujamejo na ograjo in tam umrejo.



Prašni sovražnik.




Turkizno jezero sredi puščave.


Ne, mami, nisem jih božala! :)


Začetek nacionalnega parka Patagonia z argentinske strani.


Po 1500 kilometrih makedama naju pričaka čudež - asfalt!


Naslednji dan se odpraviva proti mestecu El Chalten, kjer se srečava z Gašperjem, prijateljem z letališča. Vreme naju nič kaj lepo ne pozdravi, prvi dan v oblačnosti tečeva po hribčkih okrog mesta in si z odprtimi usti ogledujeva čudovite ledenike in zasnežene hribe. Niti besede niti slike ne morejo opisati, kako lepo je tukaj.


Cerro Torre v ozadju prekrasnih stezic.


Ker Gašper še pleza po hribih, se dogovorimo, da se vidimo naslednji dan. Pica in pivo nam ne uidejo, ker pa pada dež in je zelo slaba napoved tudi za naslednje dni, ne ostanemo samo pri enem pivu in druženje se nadaljuje pozno v noč. Gašper nama mimogrede pove, da je za novo leto splezal Fitz Roy. THE Fitz Roy! Vsa čast. Klepet poteka dalje, za sosednjo mizo pa slišimo še eno slovensko govorico. Na hitro se pozdravimo, nato pa ugotovimo, da družba ni kar tako. Za mizo sedi Matevž Lenarčič, pilot, ki je z ultralahkim letalom dvakrat obletel svet, alpinist, fotograf in še in še. Poleg njega so tam še njegova žena, snemalec filma Poletje v školjki, režiser in Peter Skvarča, argentinski Slovenec, ki že celo življenje preučuje ledenike. V Patagonijo so prišli z namenom, da posnamejo dokumentarni film, ki izide naslednjega septembra. Peter živi v Buenos Airesu, kamor sva namenjena tudi midva, saj želiva obiskati Toneta, bratranca mojega dedka. In kdo pozna Toneta? Peter, seveda! In 34 ur vožnje stran, v naključni restavraciji, se srečamo. Ko sva odhajala od doma, dedek niti ni vedel, ali je živ ali ne. Kot se izkaže, je Tone še kako živ in po Petrovih besedah ga pozna cel Buenos Aires. Upam, da se srečamo!


Slovenska druščina.


Naslednje dni loviva sonce in lepo vreme, kar pa je v Chaltenu prava redkost, saj kar pogosto dežuje, če pa ne dežuje, pa močno piha. Če se pritožujeva nad vremenom, se nad naravo sigurno ne. Naj slike povedo svoje.


















Fitz Roy.



656 views