• Jernej

OSREDNJI DEL KARAVANK

Updated: Jul 12

Po glavi mi hodijo neumnosti in brezvezni problemi. Iščem rešitve, pa jih ne najdem. Verjetno sem samo mala jokava punčka, ki iz muhe dela slona, ampak še vedno imam v peti trn, ki ga nikakor ne morem izpuliti. Rabim čas in prostor, kjer bom lahko v miru premlel vse stvari, mogoče izpulil kakšen trn ali pa vsaj našel primerno pinceto za ta nadležni tujek.

Odgovor so hribi. Hribi so zame balzam. Tja hodim spočiti duha, telo pa ponavadi ženem do skrajnosti.


Osrednji del Karavank si ogledujem že nekaj časa. Dolg in razgiban greben me gleda in vabi vsakič, ko se peljem mimo v sosednje Julijce. Ura je devet zvečer, za turo sem se odločil pred parim urami in časa za pripravo res nimam dovolj. Na postelji razgrnem zemljevid Karavank in začrtam traso. Od Dovja do pl. Dolga njiva. V tekaški nahrbtnik vržem nekaj čokoladic in nekaj energijskih gelov. Budilko navijem ob pol petih zjutraj in se odpravim spat. Ker sem se za projekt odločil dvanajst ur nazaj, sem vznemirjen in živčen. Vem, da nisem treniral že več kot dva meseca in to mi ne da miru. Da bi to ogrozilo mojo odločitev si ne pustim - če je glava neumna, trpi celo telo, pravijo, pa naj bo tako. Zaradi vsega skupaj ne spim, namesto spanja se sredi noči sprehajam po kuhinji in po žlici jem Nutello. Bedim celo noč in čakam, da se oglasi budilka, ki me bo osvobodila te dolgočasne in moreče noči. Končno nastopi moj čas in iz postelje vržem še Špelo, ki je bila tokrat moj taxi. Špela je carica, takih caric na svetu več ni. Vedno mi stoji ob strani in ob takih momentih kot je ta ne komplicira ampak nemo opazuje in sodeluje kot kakšen vojak. Že sva na gorenjski avtocesti, kjer si na bencinski črpalki privoščiva kavo in špinačni burek.


Špela me v Dovju odloži nekaj čez šesto zjutraj. Od starih in izkušenih tekaških mačkov sem posvojil par pomembnih trikov, ki so pri takih ultra razdaljah še kako pomembni. Pri ultra tekih se ti ponavadi vname ritka. Pa ne tista ritka, ampak hlebčki. Hlebčki, več ur prepoteni, neprestano drgnejo drug ob drugega, kar povzroča hudo vnetje. Bolečine so lahko neznosne. Rešitev je preprosta in to je Bepanthen. Namažem si hlebčka in ob pol sedmih zjutraj se podam na pot. Kot da bi me lovil medved se zaženem v breg proti Dovški Babi. Že po prvih dveh kilometrih pa začutim tektonske premike in bolečine v trebuhu. Kar na enkrat me je navilo, kot da bi bil priklopljen na klistir. Pol kozarca Nutelle sredi noči je terjal svoj davek. Opravim za bližnjim grmom, zlagam in prelagam vse tri robčke, ki sem jih imel s seboj, da bi jih lahko čimbolj izkoristil. Ko opravim, iščem Bepanthen, da obnovim pomemben premaz med hlebčki, ampak ga ne najdem. Vse pregledam trikrat, kreme pa nikjer. Ta krema je zame pri takih tekih po rangu pomembnosti blizu tekaških superg, jaz pa sem jo pozabil v avtu. Katastrofa. Takoj vem, da bo to zelo hud problem.



Pot me vodi na Dovško babo, kjer nadaljujem preko Rožce na vrh Golice. Naprej mimo koče na Golici, preko Struške in proti Stolu. Bistvo vsega skupaj je, da si spočijem glavo, ampak kakorkoli se trudim, da odmislim svet v dolini, mi to nikakor ne uspe. Brezvezni in zoprni problemi mi ne dajo miru. Ne morem se koncentrirati na tek. Nikakor ne morem kontrolirati srčnega utripa in dihanja. Glava je tako vroča in zbezljana, da tudi koraka ne nadzorujem tako, kot bi želel. Pri sestopu z Medvedjeka si z desno nogo skotalim skalo na lev gleženj, ki od zvina ne dolgo nazaj še ni bil povsem zaceljen. Bolečine so neznosne, kolnem in se derem kot zmešan, da se me sliši do Cazina. Tudi v trebuhu ni tako, kot bi moralo biti, verjetno je Nutella naredila pravi darmar in sonce je že tako visoko, da me kuha kot žabo v vreli vodi. Po šestih urah sem na Stolu, ki je najvišji vrh v Karavankah. Pogled nazaj proti Dovški Babi mi nariše nasmeh na obrazu, pogled naprej proti grebenu Košute pa mi po žilah požene adrenalin.


Pri Prešernovi koči si privoščim pol ure dolg postanek. Vase zlijem kavo in zbašem dve palačinki z Eurocremom. Ura je ena popoldne, ko sestopam iz stola in sonce je dobilo morilsko moč. Pred sabo gledam mogočne in odrezane severne stene z ošiljenimi vrhovi grebena Košute, a mi pogled hitro zastre Šija. Pred mano so samo še skale in melišča, brez centimetra sence in počutim se kot v peklu. Že tako razgreto glavo, ki premišljuje o vsem drugem, kot o teku, nažiga nenormalno močno sonce s svojo uničevalsko močjo. Od vsega skupaj se mi blede, na vsake toliko stopam kot pijanec, ne kontroliram več svojih gibov, kot bi želel. Glava je drugje, ni tam z mano in to je hud problem, ne morem napredovati, kot bi si želel.


Ko tečem pod Vrtačo proti domu na Zelenici, mi pot prečka gad. To mi daje dodatno motivacijo, da ne počivam. Pri domu se sonči in s pirom v roki dere več deset ljudi. Neopazno si za hišo napolnim bidone in nadaljujem proti vznožju Velikega Vrha, ki je z 1100 m strmega vzpon moj zadnji veliki vrh pred ciljem. Tako močno mi je vroče, da se v potokih pod planino Korošica kopam kar s supergami in nahrbtnikom vred. Cel dan sem čakal na kaj takega. Nastopi strm klanec. Hlebčki so že pošteno vneti, boli me gleženj, trebuh in glava, ''z mano ne sodeluje niti moja lastna rit'', bi rekel Adi Smolar.

V klancih sem vedno močan, tukaj vedno pridobivam na času in lovim zamujene minute, ki jih izgubljam drugje. Ampak danes tudi tukaj ni tako. Nimam moči in v prsih ob globokih vdihih čutim bolečino. Danes gre res vse narobe. Kot da problemov ni dovolj, se na poti proti Korošici izgubim. Hodim po dolgi travi, med vejami in po glavi mi gre gad, ki sem ga srečal ne dolgo nazaj. Po pol ure tavanja in prečkanju dveh strmih grap sem zopet na poti. Bolečina v trebuhu je vse močnejša in ne vem, ali je kriva Nutella ali pa sem samo tako močno lačen. Pojem še zadnji energijski gel in ko zlagam embalažo vidim, da je tri mesece čez rok. Čez hitro spijem pol litra vode, da razredčim potencialni strup, ki bi mi lahko probleme še povečal. Pri koči si nalijem vode in nadaljujem proti zavarovani plezalni poti na Veliki vrh. Zajle in klini v krušljivi severni steni Košute mi delajo težave. Tako močno sem že utrujen, da me je strah, ko vidim, da nimam več popolnega nadzora nad svojimi gibi. Zelo mi je naporno. Ko pridem na vrh, si oddahnem, da je izpostavljen del za mano.


Sreča na Velikem vrhu.


Gledam proti zahodu, kjer je v daljavi Stol in zdi se mi, kot da bi bil tam en teden nazaj in ne par ur. Odpravim se naprej proti koncu grebena Košuta in planini Dolga njiva, kjer je moj cilj. Celo pot sem mislil, da bo ta greben zame mačji kašelj, ampak noge mi teka ne omogočajo več. Poskušam ohranjati kar se da hiter tempo hoje. Tudi sonce ni več tako močno, kot je bilo nekaj zadnjih par ur, zdaj me boža in greje utrujeno telo, ki ga hladi rahel vetrič, ki piha po grebenu. Družbo mi dela jadralni avion, ki se nesramno hitro vozi gor in dol mimo mene medtem, ko se jaz matram z vsakim korakom. Kako močno bi si zdaj želel biti na svojem jadralnem zmaju, da bi tudi jaz tako kot on izkoristil zakone narave in poletel proti cilju. Še vedno iščem mir, po katerega sem v bistvu prišel, ampak ga ne najdem. Že celo pot samo trpljenje in bolečine. Ponavadi v takem trpljenju uživam oz. ga obrnem tako, da mi ugaja. Tokrat pa je šlo vse narobe. Po dolgih in bolečih dvanajstih urah in štiridesetih minutah pred seboj zagledam kočo na planini Dolga njiva. Brez kakršnih koli čustev, ki so ponavadi še kako prisotna po takih podvigih, se usedem pred kočo in si sezujem superge in nogavice. Od smradu, ki se je tam cel dan nabiral, me zapečejo oči. Blazinice na podplatih in prstih bolijo in mrzel prod pod masivno mizo mi jih hladi. Utrujen sem bolj ko kadarkoli do zdaj po takih srednje dolgih razdaljah. Počutim se, kot bi me zbil vlak. Nisem več star 20 let, da bi se lahko zanašal samo na svojo genetiko in brez treninga opravil takšen preizkus.

Oskrbnica mi prinese mrzlo Laško pivo in pri oskrbniku nafehtam rdečega marliča. Zaprem oči in v mislih se mi prikaže celoten greben Karavank. Naježi se mi koža. Mir. Nirvana. Svet se je ustavil, štoparica na uri me ni več preganjala, čas je postal relativen, bil se samo še jaz, mukanje krav in hipnotično cinglanje zvonca krav vodnic. Kočno trenutki, ki sem jih iskal cel dan. Trenutki zadovoljstva. Cel dan sem čakal na to in končno sem dočakal, pa čeprav le za kratek čas. Zoprnih stvari ni več, hvaležen sem za zdravje, močne noge, streho nad glavo in dobre ljudi.

Pri dveh luštnih domačinkah, sem izprosil prevoz v dolino, ki me peljeta do črpalke v Tržiču. Tam me pobere moja zlata Špela, ki me odpelje nazaj v sivo Ljubljano, kjer tega, kar je tam gor, ni.


GPS trasa.


Od štarta do cilja je 55, 21 km, s 4034 m vzpona in 3717 m spusta, za vse skupaj sem porabil bruto 12:40:23 in dve uri manj neto. Spil sem 9,5 l vode, pojedel dve palačinki, špinačni burek, 3 energijske gele in 7 Frutabel.