OD OCEANA DO PUŠČAVE

Komaj sva se prebila skozi mejo Argentina-Čile. Oblastem teh dveh držav se zdi smiselno na dobrih pet tisoč kilometrov dolgi meji imeti odprte samo štiri mejne prehode. To povzroči, da na tisoče tovornjakov dela zastoje na 200 km dolgi cesti, ki vodi skozi 3200 m visok prelaz med Mendozo in Santiagom. Poleg ceste konstantno poteka opuščena železnica in ni mi jasno, zakaj se jim zdi bolj smiselno tovor prevažati po cestah s tovornjaki, ki povzročajo samo škodo.

Velikih mest ne marava, pravzaprav nama gredo na živce vsa mesta, v njih se zapeljeva samo, kadar rabiva kupiti hrano in ostale stvari. A v Santiagu se zadrživa skoraj teden dni, saj urejava papirje za avto. Šest milijonsko mesto nama tako kot druga mesta nič kaj ne diši in na koncu že prav trpiva. Prejšnji mesec sva preživela v čudoviti naravi in zdaj tečeva od enega do drugega urada po betonski jungli in urejava papirje. Slab zrak, vročina, hrup in smeti nama gredo že pošteno na živce. A na koncu se vse lepo izide.

Na dvorišču Cristianove hiše, kjer sva pred dvema letoma preuredila avto v najino hiško.

Preživljava čas s prijateljem Cristianom, ki nama je pred dvema letoma posodil orodje, ko sva predelovala avto. Vmes naju še cel večer gosti Slovenec Žiga in njegova punca Cindy, pa tudi Igor iz pod Pohorja je prišel mimo in povedal, kako pogreša našo lepo in zeleno Slovenijo. Santiago in Mendoza, ki ležita skoraj na enaki geografski širini praktično pod vznožjem Andov, kateri se dvigujejo več kot šest tisoč metrov visoko, sta že petnajst let v deficitu z vodo. Žalostno je gledati, kako so se ledeniki na tako visokih hribih hitro skrčili in kako je večina rečnih strug praznih. Meja s puščavo je bila namreč še par let nazaj kar precej severneje, danes pa se že Santiago šteje za pol puščavsko mesto. Ta meja se še naprej vztrajno pomika proti jugu. A ljudi, ki živijo tukaj, to očitno ne skrbi prav dosti. Da bi se malo bolj ozirali na to, kaj počnejo z okoljem, jih prav tako ne zanima pretirano. Ceste so polne tovornjakov zlata, bakra, litija, soli in ostalih naravnih bogastev, ki jih skrivajo bogati Andi. Smeti, s katerimi živijo in jih močen veter s Pacifika raznaša vsepovsod, jih tudi ne motijo. A narava tukaj je tako lepa in raznolika, da je to težko opisati. Pokrajina, ki ti v parih kilometrih postreže s 40 stopinjami v puščavi in zelenimi oazami ob rečnih strugah, je neverjetna. Vse se spreminja tako hitro in prav vse je tako čudovito.

Ljudje darujejo vodo v plastenkah v upanju, da jim bog pošlje dež.

Zdaj sva že globoko v puščavi in zadnje drevo sva videla kakšen teden nazaj. Obdajajo naju samo kaktusi in pesek. A še preden se odpeljeva v Atacamo, se ustaviva na obali.

Tržnica v mestu Coquimbo.

4 kg težka tuna stane 13 €.

Don Milo je ujel 3 tone sardin. Ko ribič ni pozoren, mu sardine kradejo galebi.

Ko ribiči čistijo ribe, drobovino mečejo v morje, kar je v pristanišče privabilo tudi morske leve.

Evakuacijska pot v primeru cunamija.

Hiše ljudi tukaj izgledajo takole.

Vas.

Pacifik, največje vodno telo na svetu, nama postreže z raznovrstnimi ptiči, kot so albatrosi, pingvini, pelikani, kormorani, galebi, s takimi vrstami, ki jih niti ne poznava. Ob otoku Chanaral sva opazovala celo kite, ki ta letni čas migrirajo tukaj mimo proti jugu Čila. Iskrijo se nama oči in skačeva od veselja, ko zagledava 120 tonske živali, ki plavajo mimo naju.

Brazdasti kit. Ko so prihajali na površje, sem bil nad prizori tako šokiran, da sem pozabil pritiskati sprožilec fotoaparata. To je edina slika, ki jo imam.

Kolonija morskih levov z mladički.

Veliko časa presedim na skalah ob obali in opazujem morske ptice. Na sliki so kormorani.

Pelikani.

Opazujem pelikane, kako se v morje zaletavajo z več kot 60 km/h na uro in tako lovijo ribe.

Odrasli pelikani imajo premer kril tudi več kot 3 m.

Jastreb Novega sveta. Odrasla ptica čez krila meri 180 cm.

Skelet.

Špela prodaja školjke po 20 kun.

Luknjasti granit.

V pristanišču, kjer sva najela lokalce, ki so naju peljali gledati kite, sprašujeva, če bi se lahko kjer koli v vasi stuširala in če bi si lahko napolnila rezervoarje z vodo, saj nama je že primanjkuje, a naju kljub ponujenemu plačilu zavrnejo. Tukaj je očitno tako, nafte in litija imajo na pretek, sladka voda pa ima povsem drugo vrednost. Preostanek dneva preživljava na robu klifa, kamor se zapeljeva po mehkih peščenih sipinah, ki naju na parih mestih skoraj vzamejo vase, a najin Salvaje se vedno znova spretno izogne nevarnosti. Sprehajava se po prepadni obali, nakar v morju zagledam mrtvega morskega leva. '' O, ko ga bo naplavilo, mu bom vzel čekan in ga imel za obesek verižice'', veselo razlagam Špeli, ko mi samo zamahne z roko in se mi smeji. Tri ure s klifa opazujem, kako valovi premetavajo leva sem ter tja in ga končno odložijo med skalami v zalivu. Ravno, ko me Špela pokliče k mizi na kosilo, se ji nazaj z roba klifa zaderem, da je lev končno na obali, da bom jedel kasneje in že plezam po steni dol v zaliv. Ko pridem do leva ugotovim, da od njega ni ostalo prav veliko, nekdo mu je odtrgal dobršen del obraza, kar je bila za njega prevelika napaka, da bi živel dalje. Poleg tega ni še niti odrasel, ko je mati narava končala njegovo življenje, takole na palec bi ocenil, da ima 50 kg in ko ga valovi še kar naprej mečejo po skalah, ga opazujem, če bi mu lahko slučajno vseeno vzel čekan. Spodnja desna čeljust se ga še vedno drži in od vseh zob mu je ostal le še ta, ki ga iščem. Morje ga je že načelo, par metrov okoli njega pošteno zaudarja, Špela se dere name, da sem zmešan in kaj da počnem, a jaz se ne pustim kaj preveč motiti.

Eno uro se mu trudim s kamnom zlomiti čeljust, ko mi končno uspe in iz nje vzamem njegovo najmočnejše orožje, ki je še ne dolgo nazaj ribje kosti lomilo na pol. Zdaj so na vrsti še drugi, saj za mano že nestrpno čaka vrsta galebov in raznovrstnih ujed, da pridejo na vrsto za mastni zalogaj, ki jim ga je danes ponudil divji ocean.

Zadovoljen z ulovom splezam nazaj na vrh klifa in ponosno hitim Špeli kazati, kaj imam v roki. Špela je preveč občutljiva, nad mojim dejanjem se zgraža in me obsoja, da sem divjak. Pa kaj me briga, v roki držim najbolj pristen spomin na Pacifik daleč naokoli.

Klif.

Kuhinja z razgledom.

Čekan.

Zvečer naju razvaja rdeče sonce, ki se spušča za obzorje in ponoči naju uspavajo valovi, ki že milijone let klešejo obalo pod klifom, na katerem sva cel dan strmela v ocean v upanju, da vidiva še kakšnega kita, ki se dvigne na površje po zrak, preden se potopi nazaj v skrivnostno globino.

Večer.

Pokrajina izgublja zelenje, obdajajo naju peščene sipine, ki spominjajo na tiste iz arabskega sveta. Previdno raziskujeva po njih, vedno več si upava peljati kar po svoje, a zaradi mehkega peska sva vseeno kar se da previdna. Privetrne strani sipin so trše kot zavetrne, zato poizkušam čim dlje časa ostati na varni strani, saj se bojim, da bi se sredi ničesar zakopala, a vsa podlaga je še vedno tako mehka, da pločevinke piva ni mogoče stisniti z nogo ob tla, zato jih stiskava z rokami. Ustaviva se na dokaj trdi podlagi med kupi rumenega peska, kjer si skuhava večerjo. Ko zaide sonce, se živo srebro pošteno spusti in če sva bila še par ur nazaj v kratkih majicah in hlačah, naju zdaj grejejo puhovke. To noč slabo spim in zbudim se že ob štirih zjutraj. Ko odprem vrata avtomobila in pogledam naokoli, me ta prazen nič, v katerega buljim, tako premami, da se oblečem in zapustim najino toplo zatočišče. Tišina, taka tišini, ki je nisem bil deležen še nikoli. Niti sapice vetra, niti črička, ne ceste ali šelestenja listja, sliši se popolnima nič, ker nikjer nič ni. Tudi polna luna, ki je nekaj ur nazaj razsvetljevala dolino je že zašla in zvezde na nebu so tako jasne, da mlečno cesto gledam kot še nikoli do zdaj. Ni čudno, da je v teh koncih kar največ observatorijev na svetu. Gledam v nebo, opazujem utrinke in spet me premamijo tiste romantične misli o tem, kako majhen je človek in kako relativen in minljiv je naš obstoj. Včasih, na res posebnih mestih in takih trenutkih kot je ta, nam je dovoljeno, da nas spreletavajo take klišejske misli.

Polna luna v puščavi.

Mlečna cesta s f4 objektivom, ki ni primeren za nočne fotografije.

Ko sem se bolje spoznal s terenom in spoznal, česa je sposoben najin avto, sem si upal zapeljati tudi v mehkejši pesek.

Zjutraj naju obišče puščavski lisjak, ki nama je ponoči raztrgal vrečko za smeti.

S Špelo sta postala prijatelja.

Še naprej se pomikava proti severu, zdaj naju obdajajo samo še pesek in skale, nikjer ni nobenega rastlinja, samo še neizprosna puščava, ki si vzame vsakega, ki se ji ne podredi. Veliko večerov še vedno preživiva na plažah, saj so sončni zahodi v ocean prelepi, poleg tega lahko posodo pomivava kar v morju in tako ne trošiva sladke vode, ki jo je tukaj vedno težje dobiti.

Tihi ocean.

Stranišče morskih ptičev. Levo na grebenu počivajo morski levi.

Kraljica.

Petroglif kita samice in mladiča iz časov Inkov.

Jutro ob Tihem oceanu.

Povsod, kjer so prisotni ljudje, je tako umazano, da nama gre včasih prav na bruhanje, še nikoli nisva videla tako malomarnih in umazanih ljudi kot tukaj. Kupi smeti so povsod, res povsod, in kljub temu, da je na vsake toliko časa v tleh zapičena tabla, ki opozarja na to, da sta flora in favna blizu izumrtja, se ta njihova nadvse škodljiva navada nadaljuje. Kakšna škoda, da jim ni niti malo mar za okolje v katerem živijo in vse kaže, da bo še naprej tako.

Od domačinov sem si sposodil bord.

Da je po pesku bolj "letelo", smo borde mazali s svečami.

Od blizu si še pogledava rudnik zlata San Juan, kjer se je dobrih deset let nazaj zgodil pravi čudež. 33 rudarjev je dobrih 700 m pod površjem podor enega izmed jaškov odrezal od sveta. Po 18 dneh in zvrtanih 8 700 m globokih vrtin so končno prišli do znakov življenja, tako, da so na enega izmed svedrov, ki je dosegel ujete, pritrdili sporočilo, da so živi. Po dolgih 70 dneh so uspeli rešiti zdrave in žive prav vse ujete. Kakšna volja in vztrajnost, res nekaj neverjetnega.

Vhod v rudnik San Juan.

33 zastav za 33 rešenih življenj.

Playa las Machas.

S Toyoto, ki se zdaj res že dobro poznava, mimogrede iz mehkega peska potegnem še domačina.

Atacama je najstarejša puščava in tudi najbolj sušno področje na svetu, tu obstajajo predeli, kjer dež ni padel še nikoli, odkar so tu ljudje. V 120.000 km2 velikem severnem delu Čila, ki so ga pred 150 leti z vojno vzeli Bolivijcem in jih odrezali od morja, je veliko rudnikov. Še danes so v sporu z njimi, saj si želijo od Čilencev vsaj dostop do morja, kar bi pomembno okrepilo njihovo že tako slabo ekonomijo, a jim tega ne dovolijo. Pohlep in bogata zemlja tako kot povsod drugje tudi tukaj ustvarjata sovražnike.

Pogled po tej ogromni puščavi ti sprva da občutek, da je zemlja nekoristna, a Čilenci so takrat točno vedeli, kaj počnejo, saj se pod zemljo skriva ogromno zlata, raznoraznih mineralov, železa, litija in bakra, zaradi katerega je Čile postal največji izvoznik te kovine na svetu.

Večina rudnikov ima odprte kope in segajo kakor daleč seže oko.

Chuquicamata, drugi največji odprti kop na svetu.

Atacama.

Oficina de Salitre, mesto, ki so ga angleški in italijanski rudarji zgradili v začetku prejšnjega stoletja, je prazno že 80 let.

Mesto duhov.

Za seboj so pustili tudi avtomobile.

Zapuščena železnica sredi puščave.

Na stotine kilometrov dolge cevi so speljane iz morja, kjer razsoljujejo vodo in jo pošiljajo v rudnike v notranjost puščave.

Zdaj sva v puščavskem mestu San Pedro de Atacama, kjer poizkušava napolniti rezervoarje z vodo, a naju povsod zavrnejo. Pogled nama uhaja na jugozahod, kjer se iz obzorja dvigujejo visoki vulkani.