KONEC SVETA

Patagonija … nora dežela. Ni čudno, da se Argentinci in Čilenci še danes prepirajo za potek meje. Tukaj je Patagonsko gorovje kot pri nas Kranjska klobasa ali Piranski zaliv. Imeti tako pokrajino s takimi gorami in ledeniki v lasti je dobro iz več razlogov. Patagonski ledeni pokrov predstavlja tretji največji vir pitne vode na svetu in težko si predstavljamo, kako velika gmota ledu je to.

Ledenik Perito Moreno.

Stene ledenika so visoke do 70 metrov.

To pa ni edini razlog, da je takšno naravo dobro imeti na svoji strani meje. Ledeniki in prekrasne gore prestavljajo tudi velik vir zaslužka.

Pred nekaj desetletji so tu bili pašniki, še malo prej Indijanci, danes pa pregrešno dragi nacionalni parki s hoteli in restavracijami.

Vse je usmerjeno v dobiček, nič ni zastonj, niti razgledi niti gorske poti. Tukaj nekateri nacionalni parki po mojem mnenju niso iz takega razloga, kot pri nas, tukaj so za to, da domačini služijo na bogatih turistih in ne za to, da bi ohranjali naravo takšno, kot je. In to se kaže tako, da če imaš denar, si lahko privoščiš praktično vse. Najlepše poti v parkih so v tako imenovani ''ranljivi'' naravi in tam se turistom ni dovoljeno zadrževati. Če pa nacionalnemu parku ''odkartaš'' zajeten kupček denarja, se pravila za to območje kar naenkrat spremenijo. Ko si mali ciganček, ki živi v avtu kot midva in bi hribe ter ostale lepote rad videl za razumno ceno, pa te vsi gledajo postrani.

Zelo žalostno je, kako so se iz preprostih pastirjev ljudje v nekaj letih spremenili v nenasitne kapitaliste. Ko sva se pogovarjala z domačini v bližnjih vaseh, so nama povedali, da parkov od blizu sploh še nikoli niso videli, saj so vstopnine enostavno predrage, kljub temu, da imajo nižje cene kot turisti.

Dežela vzhajajočega sonca in njene sosede se lahko pohvalijo z ogromnim porastom gospodarstva v zadnjih nekaj desetletjih in posledično se je kapital na prebivalca povečal. Nekateri izmed njih ga zapravljajo za kripto valute, nekateri drugače, veliko pa se jih je odločilo, da gredo v svet. To čutimo tudi v našem turizmu doma. Povsod lahko vidimo ogromne trume, kako se valijo skozi turistične punkte in mahajo s ''selfie sticki''. V Patagoniji jih imajo še kako radi, še rajši njihov denar, zato so jim na široko in počez odprli vrata. V parke na dan vstopi po več deset avtobusov, v katerih se stlačeni kot sardele vozijo od razgledov do razgledov. Na prsih imajo posebne nalepke, ki jih razvrščajo v skupine, vse skupaj spominja na nacistično označevanje Judov. Brez kulture in kančka razuma pred seboj gazijo vse, kar jim pride na proti. Odgovorni v parku se na to požvižgajo, saj jim prinašajo ogromno denarja. Torres del Paine nacionalni park je eden najlepših v Patagoniji in tam jih je več kot je zvezd na nebu.

Pred hoteli v parku ropotajo ogromni dizelski agregati, na 1000 n.m.v. konji po peš poteh v mukah po parkrat na dan nosijo Coca-Cole, angus zrezke in ostale neumnosti, za katere bogati turisti plačujejo ogromne zneske. Ko se kakšen ne preveč atletski Trumphov podpornik utrudi sredi poti, lahko najame taxi-konja, ki ga odpelje do koče in nazaj v dolino. Tako uboge živali na svojih plečih ne nosijo samo svojih bratov in bratrancev visoko v planine, ampak tudi njihove rablje. V kočah visoko v planinah ponujajo tudi brezžični internet in ostale bizarne storitve, ki kvarijo čar gora.

Da sva vstopila v Torres del Paine nacionalni park, sva plačala 80 €. Za ta denar sva na razpolago dobila makedamske ceste. Vse dni, ko sva bila v parku sva svoje smeti peljala v avtu, saj v parku javnih smetnjakov ni. S tem so se rešili stroška odvoza smeti, po drugi strani pa nakopali kupe odpadkov, ki jih neozaveščeni gostje parka puščajo za seboj. Če sva hotela prespati v avtu na javnem parkirišču, so od naju zahtevali dodatnih 15 €. Da hodiš po kamnih skozi gozd 5 km v eno stran, stane 10 € na glavo. Sosednja tura, ki je dolga 7 km je že 15 €, če pa hočeš turo podaljšati za 2 km in videti ledenik od blizu, moraš odšteti še 7 €. Hoja po ledeniku pa te stane 100 € ali celo 200 €, odvisno od ledenika.

Ker sva Balkanca, sva se vedno znašla po svoje. Izogibala sva se takih točk, kjer je mrgolelo ljudi, našla ogromno skritih kotičkov s prekrasnimi razgledi, osamljene ledenike, kjer daleč okoli ni nobenega človeka in so veliko lepši, kot jih ponujajo turistične agencije, neskončne gorske poti, kjer je mogoče hoditi v miru in tišini, redke divje živali, kot so gorska puma in ostale bisere Patagonije.

Gorska puma.

Do ene najlepših poti v parku je vodila pot preko ogromnega železnega mosta. Ker most dobička ni prinašal oz. ne dovolj, so ga enostavno porušili in sredi parka v turkizno zeleno vodo postavili požrešno jahto, ki te lahko preko jezera odpelje do izhodišča. Karta za eno smer stane 25 €. To nama je predrago, zato iščeva druge rešitve. Na mapi parka najdeva 17 km dolgo peš pot, ki pelje okoli jezera in prav tako pripelje do izhodišča. Kmalu izveva, da je po tej poti prepovedano hoditi proti izhodišču, po njej se sme hoditi le iz izhodišča nazaj. Če te dobijo, da hodiš kontra dovoljeni smeri, torej do izhodišča, plačaš kazen. To sva preverila iz prve roke pri vzdrževalcih parka. Da so prepovedali ljudem hoditi peš po patagonski stepi, porušili most in jim odvzeli vse druge možnosti, kot da plačujejo 50 € za onesnaževalca jezera in okolja nasploh, ne opraviči noben izgovor.

Vseeno se odločiva za to turo in navijeva budilke za zgodaj zjutraj. Prebudiva se v mrzlo jutro s temperaturami pod ničlo, na hitro pojeva zajtrk in se odpeljeva do jahte. Ko prideva do jahte, pred njo zagledava ogromno vrsto ljudi. Spet modeli, o katerih sem pisal že zgoraj. Špela se za vsak slučaj pri recepciji pozanima, kdaj pelje ladja in ugotovi, da prva odrine že čez 15 minut, torej uro prej, kot sva načrtovala midva. Zaradi velikega obiska so dodali eno vožnjo. Hitro vzameva pohodniški nahrbtnik, vanj zbaševa dva avokada, kos suhega kruha, dve čokoladici in piškote in jahto ujameva za las. Med vožnjo po jezeru se ob naju drgnejo stare gospe, ki vsakih nekaj sekund s čudnimi zvoki vzdihujejo ob pogledih na čudovite razglede. Ko pristanemo, se zaženeva v gore. Tečeva, občasno hodiva, v klance grizeva močneje kot kdaj koli prej, samo, da bi utegnila zbežati direndaju. Kmalu sva daleč od vseh in zopet sama. Ta dan je bil res noro lep, zopet sva raziskovala hribe po svoje, pila vodo, ki teče direktno iz ledeniških razpok, z odprtimi usti strmela v mogočne stene in uživala v samoti.

Zajemanje sveže ledeniške vode.

Da sva prišla do ledenika, sva prečkala kar nekaj ledeniških rek in potokov.

Ko se dan že skoraj prevesi, mi ne da miru misel, kako bova prišla nazaj do avta. 50 € jim zagotovo ne dam za tisto jahto. Ko prideva nazaj do pristanišča, je bila ura že pol sedmih zvečer. Pred jahto se zopet drenajo ljudje, par metrov stran pa je bilo izhodišče za 17 km dolgo pešpot, kjer je dovoljeno hoditi samo v eno smer. Za nama je že dobrih 30 km in s Špelo se z nasmeškom spogledava in zarineva v klanec nad ljudi, ki čakajo na jahto. Midva se ne dava kar tako. Greva okoli. Kmalu ugotoviva, da tukaj redko kdo hodi, vsi se raje v obe smeri peljejo z jahto. Preraščena pot, polomljene usmerjevalne table in dotrajani mostički čez potoke kažejo na to, da se jim vzdrževati to pot očitno ne zdi smiselno. Počasi me začenja boleti hrbet, saj že cel dan tečem s pohodniškim nahrbtnikom, ki temu ni namenjen. Na ledvenem delu čutim žulje od drgnjenja nahrbtnika in postajava lačna. Hvala bogu nama za vodo ni potrebno skrbeti, saj iz povsod tečejo potočki. Vse skupaj ublažijo neskončne razgledi na ošiljene patagonske vršace in ledenike, ki se zlivajo iz ledenega pokrova.

Včasih sem jo komaj dohajal.

Ko končno pretečeva enosmerno pot, prideva do ceste in dvigneva palec, saj naju do avta loči še 20 km. Prelepo svetlolaso Špelo postavim prvo v vrsto, z dvignjenim palcem, saj kdo si ne bi želel peljati s tako lepotico, medtem, ko se jaz skrivam v ozadju. V desetih minutah se mimo naju ni peljal nihče, zato skleneva, da se počasi peš odpraviva proti avtu. Hodiva že pol ure in še vedno nobenega avta, vsi avtomobili se vozijo kontra najini smeri, torej iz parka ven. Ura je že devet zvečer in počasi naju začne skrbeti, kaj bo. Hodiva že eno uro in še vedno nič. Ko pade noč, si pot osvetljujeva z mobiteli. Pol polnoči, osem kilometrov pred avtom se na sproti naju pripelje avto in ustavi. Prijazni možakar odpre in naju opozori, da je tukaj ponoči zelo nevarno hoditi, saj gorske pume lovijo v tem času in naju lahko napadejo. Odloči se, da se obrne in naju pelje do avta. Na sovoznikovem sedežu na pol smrči njegova žena, zadaj pa naju z začudenjem gledata njuna otroka. Usedem se zraven njiju, Špela pa meni v naročje. Ko naju pripeljejo do avta, se posloviva in se jim iz srca zahvaliva. V posteljo padeva kot ubita.

Zjutraj se vsa polomljena zbudiva in pojeva kosmiče z mandljevim mlekom, banano in breskvijo, ki so postali že stalnica.

Ko vse spakirava in se usedeva v avto, obrnem ključ in avto zopet ne vžge. Mogoče je baterija zopet prazna. Odprem pokrov motorja in vzamem vžigalne kable, s katerimi maham gospodu v avtu, ki je parkiral blizu naju. Bil je taksist, ki je zgodaj zjutraj pripeljal turiste v park in jih nato na parkirišču čakal cel dan. Pripelje do naju, pripnem kable in avto še vedno ne vžge. Poskušamo na vse mogoče načine, ampak nič. Mrzla kot špricer, navajena vsega hudega, naju to niti ne prizadene, kot so naju podobne stvari vse do sedaj. Špela se spusti v pogovor s prijaznim taksistom, ki ji razlaga, kako je 20 let nazaj bil s tremi prijatelji edini voznik, ki je vozil turiste v park, danes pa je to preraslo vse meje, da je njegov zet Hrvat, malo o zgodovini parka in tako naprej. Kmalu postaneta prijatelja, jaz pa vse skupaj nemo opazujem. Izkazalo se je, da je gospod govoril resnico in je že res prava korenina v parku. Poznal je mehanika v parku, ki popravlja vozila njegove konkurence. Peš odide v 15 minut oddaljeno mehanično delavnico in se vrne z mehanikom. Ta takoj ugotovi, da je napaka tisti slavni ''motor de partida'' oz. zaganjalec motorja, ki nama je že enkrat delal težave. Hitro ga sname, odnese v delavnico in se čez pol urne z njim vrne. Namesti ga nazaj na svoje mesto in avto vžge. Problem je zopet rešen, v kar nisem niti dvomil saj imam ob sebi Špelo. Špela je res nekaj neverjetnega, vedno se nekako znajde z ljudmi. Ko je zraven mene, se ne bojim ničesar in z njo si upam iti na konce sveta in točno to sem tudi naredil. Obrnila sva na jug in se odpeljala proti težko pričakovani Ushuai, najbolj južnemu mestu na svetu.

Andski kondor.

Slavni Torres del Paine.

Flamingo in zebraste gore.

Sklepanje novih prijateljstev.

Pot je dolga in dolgočasna, dokler ne prispeva do Pacifika, ki sva ga nazadnje videla 4000 km severneje. Dnevi so vse daljši, saj sva že zelo daleč od ekvatorja in poleti tukaj sonce zaide šele ob desetih zvečer. V istem dnevu pojeva zajtrk na obali Pacifika in večerjo na obali Atlantika in po par sto kilometrov dolgi puščavi se na obzorju zopet prikažejo hribi.

Ushuaia se nahaja na Ognjeni zemlji, kot so jo poimenovali njeni raziskovalci. Mesto je nastalo, preden so prekopali panamski prekop, tu so se ladje ustavljale, ko so bile namenjene iz zahodne obale Amerike v Evropo in obratno. Belci so tukaj zgradili pristaniško mesto, danes pa si ljudje tukaj polnijo žepe pretežno s turizmom.

Indiijanci imajo tukaj bogato kulturo, saj so na tem področju živeli že pred 8.000 leti in s prihodom belcev je ljudstvo skoraj izumrlo.

Špela in najin Salvaje na koncu sveta.

Divji otrok.

Pošiljava pozdrave z najbolj južne pošte na svetu.

Konec tega leta naju čaka težka 100 milj dolga ultramaratonska preizkušnja skozi omansko puščavo in kot vedno poprej tudi tukaj ne počivava. Tečeva po okoliških gorah in spiva ob kristalno čistih potočkih.

Ker sva v zaradi krasot Patagonije v njej zapravila več časa kot sva sprva planirala, sva se že po parih dneh odpravila nazaj proti severu, novim dogodivščinam na proti. Pot naju bo peljala v Buenos Aires, glavno mesto Argentine, kjer bova obiskala bratranca Špelinega dedka in njegovo družino, ki naju bo sprejela odprtih rok.

Ko sva z njimi govorila po telefonu, so nama ponudili, da v času obiska Buenos Airesa spiva pri njih. Po dveh mesecih spanja v avtu se postelje veseliva kot otrok čokolade. Do tja naju loči le dobrih 3000 km puščave ob Atlantski obali.

Kraljevi pingvini ob Pacifiškem oceanu.

Nekateri stojijo ponosno, drugi pa se uklonijo.

Guanaco v sončnem zahodu.

10 prstov za prevoženih 10.000 km.