3000 km dolga vožnja skozi patagonsko stepo (oz. puščavo, kot ji praviva midva) se počasi končuje. Na poti se ustaviva na obali, kjer se v peščenih klifih, dolgih več kot 12 km, nahaja več kot 35.000 gnezd papig vrste Barranquero. To je največja kolonija te vrste papig na svetu. Izvedela sva, da je papige najbolje videti ob mraku ali pa zgodaj zjutraj. Ker jih zvečer ne vidiva, se odločiva, da zjutraj vstaneva še pred sončnim vzhodom. Od vseh tisočih papig, ki naj bi bile na plaži, jih vidiva zgolj 5. Vsaj teh nekaj pa je zelo lepih, so pisanih barv in letijo izjemno hitro zaradi vetra z Atlantika.
Kasneje na poti končno zagledava nekaj zelenja. Do predmestja Buenos Airesa, argentinske prestolnice, ki ima 16 milijonov ljudi, imava še približno tri ure, ko se promet začne gostiti. Prehitevava kolone tovornjakov, ki zaradi človeške požrešnosti masovno vozijo živali s pašnika proti klavnicam.
Gnezda papig v peščenih klifih.
V Buenos Airesu imam nekaj sorodnikov po dedkovi strani, ki jih še nikoli prej nisem srečala. Že pred začetkom potovanja sva se odločila, da bova tukaj poiskala dedkovega bratranca, gospoda Toneta. Stopila sem v stik z njegovo hčerko Mirjam, da se dogovorimo za srečanje. Pred srečanjem pa želiva opraviti še nekaj zelo pomembnega - servis avtomobila. Prevozila sva že 13.000 km, zato mora Salvaje dobiti potreben tretma. Menjava olja in filtrov je obvezna, poleg tega pa želiva, da so na avtomobilu pregledani vsi pomembni deli, preden se odpraviva na severni del Argentine in kasneje v bolivijske soline, kjer sta narava in teren neizprosna. V tistih krajih res ne želiš, da se avto upre tvoji volji. Ker naju je zaganjalni motor že dvakrat pustil na cedilu, si novega incidenta tam ne moreva privoščiti.
Do sedaj z mehaniki v Južni Ameriki nisva imela dobrih izkušenj. Vsi svoje delo opravijo le na pol, pa še to s težavo. Kljub plačilu, ki ga lahko brez sramu dvema blondincema postavijo zelo visoko, se jim ne ljubi potruditi in naredijo vse po liniji najmanjšega odpora. Na srečo sva izvedela za slovenske mehanike Jakoš, ki imajo svojo delavnico v Buenos Airesu. Super! Jernej bo lahko v svojem jeziku povedal, kaj vse želiva popraviti in s plačilom naju ne bodo prinesli naokrog. Petek je, midva pokličeva v delavnico, kjer pa nama v slovenščini povejo, da so naslednji teden zaprti, saj so zaradi počitnic vsi mehaniki na dopustu. V trenutku se nama načrt potovanja podre, saj sva želela v začetku naslednjega tedna odpotovati naprej. Žal lahko servis opraviva šele čez dva tedna, torej morava počakati debelih 10 dni.
Buenos Aires.
Tržnica v Buenos Airesu.
Bivši teater, ki je danes preurejen v knjigarno.
Prvič na potovanju sva si preko Airbnb rezervirala stanovanje z garažo, saj v mestu ni varno spati v avtu, kampov pa tam ni. Počutiva se, kot da živiva v Hiltonovem hotelu in imava na razpolago cel luksuz tega sveta (saj ne, da veva, kako je, če bivaš v luksuznih hotelih). Ko zjutraj kuhava kavo, nama ne meče peska v oči, pri mizi lahko v miru pojeva zajtrk, ne da beživa pred vetrom, uleževa se lahko na kavč IN na posteljo, ker v stanovanju to ni ista stvar, tudi po postelji se kotaliva kot dva otroka. Največ veselja pa nama prinese kopalnica. Vroč tuš z močnim pritiskom imava na razpolago ves čas, na WC greva sredi noči brez bojazni, da bi stopila na kakšnega pajka. Jernej se je celo tako odvadil življenja v stanovanju, da pozabi spuščati WC školjko.
Stanovanje sva rezervirala za štiri dni, ko pa nama dopust mehanikov prekriža načrte, morava razmisliti, kako naprej. Ker nisva ljubitelja mest, v Buenos Airesu res nimava kaj delati toliko časa, zato se odločiva za skok čez mejo, v Urugvaj.
Družba na poti v Urugvaj.
Urugvaj nikoli ni bil na seznamu držav, ki jih želiva obiskati na tem potovanju. Ker pa Buenos Aires leži blizu meje in ker nama betonska džungla počasi že škoduje, je to edina rešitev, da si zapolniva dni, ko čakava na servis. Preden sva šla, so nama govorili, da je Urugvaj kot južnoameriška Švica, zato sva pričakovala čista in urejena mesta, gladke ceste in veliko varnost. Švicarskega je v tej državi samo cena - vse je tako drago, da si privoščiva zelo malo. Na vsakih 30 km ceste plačava drago cestnino, bencin je dražji kot doma, v trgovini kilogram testenin stane 5 €. Mesta niso čista, še hujše je na obrobju mest, kjer je polno smeti in zdi se, da nihče ne poskrbi za njih.
Dneve preživljava na plaži, saj drugega tam pravzaprav ni. Država nima veliko zgodovine in kulture, Argentinci celo pravijo, da je Urugvaj le še ena od provinc Argentine.
Sončni zahod na plaži, kjer sva spala.
Jernejevo izvedbo vaj je nadziral konjiček.
Peščene plaže so povsod, v mestu in izven njega.
Nič kaj impresionirana se po slabem tednu dni vrneva v Buenos Aires, kjer naju sorodniki gospoda Toneta razvajajo na vsakem koraku. Ker sva imela zaplet pri drugem Airbnb stanovanju, naju Tonetova nečakinja Irena povabi v njeno hišo, da tam prespiva nekaj dni, dokler nama ne popravijo avtomobila. Vsako jutro nama pripravi hotelski zajtrk (zagotovo boljši kot v Hiltonu) in zopet uživava v dobri prhi. Drug nečak, prav tako po imenu Tone, naju vozi po mestu in kaže znamenitosti ponoči, čez dan si mesto ogledava tudi z njegovo hčerko Tatiano. Vmes izveva tudi, da je Marjan Jakoš, lastnik delavnice, ravno tako moj sorodnik. Marko naju pelje na reko Tigre, kjer v rjavi vodi uživamo dan na vodnem skuterju. Super odklop od mesta!
Nečak gospoda Toneta, Tone in nekaj družinskih članov.
Uživanje na reki Tigre v Buenos Airesu. Reka ima več majhnih rokavov, vmes pa ležijo otoki, na katerem bivajo ljudje. Avtomobila nima nihče, edini promet poteka po vodi.
Ivan Express je trgovina, s katero je nečak Tone najprej začel svojo trgovsko pot.
Slovenska skupnost je v Buenos Airesu zelo močna. V nedeljo naju povabijo na ogled Slovenskega doma San Justo, kjer se vsako nedeljo po maši družijo vsi Slovenci in ki so ga z lastnim denarjem postavili sami. Kadar so prisotni vsi, jih je tam tudi več kot 300. Zajtrk strežejo mladi in z zbranim denarjem potem enkrat na leto odpotujejo v Slovenijo. V domu imajo slovensko šolo, ki poteka ob sobotah. Učijo se o slovenščini, slovenski zgodovini in etnologiji, ki jo uči Tonetova hči Mirjam. Seveda poleg sobotne slovenske šole čez teden obiskujejo argentinsko. V domu je velik prostor za druženje z biljardom in namiznim nogometom, jedilnica za nedeljske zajtrke in druga druženja, pokrito nogometno igrišče, veliko učilnic in dvorana, kjer imajo ob različnih dogodkih igre in folklorne plese.
Prostor za druženje v Slovenskem domu San Justo.
Po ogledu doma naju povabijo na njihovo posest, kjer ima 25 slovenskih družin svoje prostore in veliko zelenico z bazenom. Tam se družijo ob nedeljah in posebnih dogodkih.
Slovenska kri jih močno povezuje. Prvi priseljenci so v Argentino prišli leta 1948, njihovi potomci pa še danes govorijo tekoče slovensko. Povezuje jih tudi krščanska vera in zavest, da so kljub drugi državi še vedno Slovenci.
Posest z bazenom in slovenske družine.
Kar se tiče dela, so zelo pridni. Gospod Tone je v mladih letih začel z mizarsko delavnico, danes pa je najmočnejši na trgu v izdelavi oken in vrat in ima preko 400 zaposlenih ljudi. Njegov nečak ima trgovine s čevlji, kjer je zaposlenih veliko njegovih sorodnikov. Marjan Jakoš ima največjo delavnico dirkalnih avtomobilov v Južni Ameriki in celo sodeluje z Dakar dirkami. Skrbijo drug za drugega in veliko delajo, kar je po njihovih besedah v nasprotju z Argentinci.
Popravljena Salvaje. Kar oči se ji svetijo!
Po veliki dobrodošlici, prijaznih gestah in velikih uslugah se posloviva od njih in od luksuznega življenja in nadaljujeva pot proti severozahodnem delu Argentine, kjer bova zopet deležna visokih špičastih hribov in vrtoglavih nadmorskih višin. Jernej že komaj čaka, da vse ovekoveči s fotografijo!
コメント