• Špela

HOLA, ČILE!

Cel teden čakava, da nama s carine odgovorijo, kaj lahko storiva z avtom – ali dobiva dovoljenje in uspešno nadaljujeva najino pot ali pa je lažje, da ga zapeljeva v najbližje jezero, kupiva letalske karte za domov in zaključiva zgodbo. Da bi prišla brez dokumentov na mejo niti ne pomisliva, saj nama je do zdaj še vsak rekel, da nama bodo brez vprašanj vzeli avto. Odgovora ni in ni, zato se odločiva, da greva še enkrat v njihovo pisarno v Mendozi. Na vhodu stoji policist, kateremu v dveh stavkih razložim, da čakava odgovor carine. Pove nama, da je šefica še vedno na dopustu in se vrne v začetku februarja. Pokimam, hkrati pa prosim, če lahko govorim z gospo Emilio, ki nama je prejšnji teden dala njen kontakt. Zavzdihne in reče, da je tudi ona na dopustu. Izmislim si, da je to nemogoče, saj nama je rekla, da se lahko kadarkoli vrneva v njeno pisarno. Malo pogleda po prostoru, nato pa s težkim srcem reče, naj se usedeva v čakalnico. Pred nama je še nekaj ljudi, ki jih sprejme drug policist, vse podrobno izprašuje, z nagrbančenim obrazom vsakemu odkimava in en za drugim zapuščajo stavbo. Pa ne, da sva zdaj naletela še na enega, ki naju bo zavrnil samo zato, ker ima slab dan.


Čakanje na carini.


Pristopim do njega in mu razložim, kaj se dogaja, njegov obraz pa čudežno kar zažari in takoj nama je pripravljen pomagati. Spusti naju mimo in odpraviva se do gospe Emilie. Sprejme naju z nasmeškom, začudi se, da še ni odgovora in takoj urgira. Po petih minutah čakanja nama sporoči, da bova v ponedeljek dobila dovoljenje, da s tem avtom prečkava meje. Yes, vrhunsko! Končno se vse premika v pravo smer. Ok, še štiri dni potrpiva in potem sva svobodna. Ker sva Mendozo in njeno okolico prečesala že po dolgem in po čez, se odpraviva proti jugu do jezera Laguna del Diamante, ki ima v ozadju neverjeten vulkan s kraterjem na višini 5300 m.


Po treh urah vožnje in na koncu še 40 km grobega makadama prispeva pred vhod v park, kjer naju zavrnejo, saj nimava vstopnic. Itak da ne, zato ste tukaj, da jih kupiva pri vas. Ne. Zaradi Covida je zdaj vse drugače, kupiti jih morava preko interneta.'' Ok, imate wifi?'' Ker signala tukaj namreč ni. ''Ne. Pojdite nazaj v najbližje mesto, tam je signal.'' Spet nazaj po makadamu, nato še 50 km po asfaltu, da prispeva do najbližjega mesteca. Tam preko internata kupiva karte, ko pa prideva do plačila, to sploh ni mogoče opraviti s kartico. Poiskati morava Rapi Pago poslovalnico (kot neke vrste trafika) in edino tam lahko plačava. Vprašava lokalce, ki nama povedo, da tega pri njih ni, da morava še 30 km naprej. Tako zapraviva 3 ure časa, bencin in kup enih živcev za nakup vstopnice v park. Kot da bi v Sloveniji želel smučat na Voglu, pa bi te pred vstopom na sedežnico poslali v Ilirsko Bistrico, da kupiš karte. Ker sva bila že pozna, se odločiva, da greva v park šele naslednje jutro, da izkoristiva lep dan.


Zajtrk pred vstopom v park.


Po dobrem zajtrku se odpraviva na vstopno točko. Po skoraj dvourni vožnji mimo kanjonov in mladih guanacov prispeva do lagune in vulkana. Kakšna panorama! Ko vulkan Maipo vidiva od blizu, se Jerneju takoj zasvetijo oči in vse, o čemer še govori je to, kako bo šel v naslednjih dneh gor. Spiva na višini 3000 m in da se malo privadiva, si prvi dan izbereva lažji trek do reke rdečega peska. Tukaj je narava res odbita, nikoli ne preneha presenečati. Ko že misliš, da si videl vse strukture in oblike kamna v Andih, se sredi ničesar pojavijo rdeči zaobljeni kamni. Noro!

Pot do vulkana in lagune.


Mladička guanaca, ki jih samice na vsaki dve leti skotijo od decembra do februarja.




Vulkan Maipu in njegov odsev v Laguni Diamante.


Zvečer se v miru usedeva in gledava vsak v svojo smer. Ker preživiva 24 ur na dan skupaj, včasih tišina prav paše. En od drugega se odmakneva le, ko si umivava zobe, takrat vsak odtava v svojo smer in se za dve minuti zazre v daljave. Blizu naju je zbrana skupina desetih motoristov. Do naju pristopi visok Argentinec in prijazno vpraša, če imava slučajno kakšno buteljko vina, ker bi jo radi kupili. Seveda sva imela dve na zalogi in eno sva jim prodala po isti ceni, kot sva jo kupila v vinarni. Veselje je bilo nepopisno, ko so odprli mrzlo buteljko. Čez nekaj minut pride nazaj in naju vpraša, če imava slučajno kaj masla. Seveda, mini potujoči market s hladilnikom ima vse, tudi na 3000 m. Tudi za maslo nama želijo plačati, vendar seveda vztrajava, da ne. V zahvalo naju povabijo na ribo, ki so jo ujeli malo prej v laguni. Z veseljem se odzoveva povabilu, poskusiva ribo, ki je po barvi podobna lososu. Ponudijo nama še druge dobrote, njihovo žganje in kaj hitro pademo v debato. Super zaključek dneva v prijetni družbi.


Ribiči v laguni.


Cel naslednji dan veter tako piha, da se komaj premikava. Greva na manjši vulkan, 2 uri hoje v eno smer in iz njega občudujeva laguno. Pravijo, da je v obliki diamanta, zato tudi tako ime. Včeraj je bila sinje modre barve in v vodi si lahko videl odsev vulkana, danes pa je skoraj črna in precej razburkana zaradi vetra. Zadnji metri vzpona so zelo težki, saj nama veter piha direktno v obraz. Neverjetno, kako se vreme v enem dnevu tako močno spremeni. Ko prispeva nazaj do avtomobila, si zaradi močnega vetra ne moreva skuhati kosila. Pesek nese po zraku, koža naju peče od sunkov in sonca, oči so že čisto izmučene. Hitro se zapreva v avto in čakava, da mine. Ne mine več ur in začneva se spraševati, kako bova prišla na Maipo, če bo tako močno pihal veter. Tolaživa se, da bo že minilo proti večeru, zjutraj pa bo itak mirno. Do večera se veter še povečuje in odločiva se, da zapustiva park, saj niti videla nisva več dobro. Pa še lačna sva bila – najina najhujša nočna mora. Hitro spakirava in se odpraviva iz parka, na vhodu nama še povejo, da je tako močan veter za ta predel čisto običajen, s kislim nasmeškom jim pomahava in se odpeljeva nekaj kilometrov stran. Tam pa niti sapice vetra! Skuhava si večerjo s prečudovitim razgledom, naslednji dan pa raziskujeva kanjon, sredi katerega sva spala. Jutri končno dobiva dokumente, zato greva spat v kemp, saj se nisva tuširala že štiri dni, taka pa po mestu res ne moreva hoditi. Vzpon na kakšen drug vulkan pa bova opravila v Čilu ali Boliviji.

Prebijanje skozi kupe magme.



Basanje s piškoti - nabiranje novih moči.


Neizprosna puščava s svojim biserom.


Reka rdečega kamenja.



Magmi ni videti konca. Zadnji izbruh vulkana je bil 100 let nazaj.


Prečudoviti razgledi vse naokrog.


Jernej, lovec na divje živali.



Razglednica.


Tuširanje v kanjonu.


Ponedeljk, Dan D, ob 10 zjutraj prejmeva email s carine! Juhu, gremo! No, ne še… Od naju zahtevajo še en dokument, ki dokazuje, da je avto sploh bil v Argentini ves ta čas. Nazadnje sva prečkala mejo z Urugvajem in ob izstopu iz države nama žiga niso dali. To pa je vse, kar šteje. In midva tega nimava. To jim tudi razložim in spet čakava odgovor. Nič. Pošljem še en mail, da lahko prideva v pisarno, če potrebujejo še kakšne dokumente. Nič. Še en dan v mestu? Ne, ne zmoreva več. Zavlečeva se h jezeru, pri katerem sva bila že 4x, eno uro ven iz mesta. Čakava, odgovora ni. Naslednji dan se naveličana čakanja zbudiva in osvežujeva email, vendar odgovora ni in ni. Nejevolja se povečuje, tole čakanje naju res ubija, saj ne veva, ali bo jutri, ali pa se lahko za dva tedna odpraviva na kakšen drug del države. Do zdaj so bili vsi Argentinci z nama zelo prijazni in ustrežljivi, vendar se držijo svojih pravil kot pijanec plota. Ne odstopajo od napisanega, pa tudi če vedo, da je pravilo, ki ga morajo upoštevati, najbolj nesmiselno na svetu.


Malica ob jezeru.


Najino prenočišče, skrito pred vetrom.




Cel dan se kopava, pijeva kavo in gledava na telefon. Pozno popoldne Jernej slučajno pogleda na telefon in končno odgovor! In to z dovoljenjem, podpisan s strani pravnika, ki je zadevo razložil na treh straneh. Zdaj pa res – končno, juhuhu! Naslednji dan greva nazaj v Mendozo na testiranje, na hitro pa se ustaviva še na carini. Emilii in šefici želiva podariti bonbonjero v zahvalo za trud. Zaradi službene dolžnosti šefica darilo zavrne, Emilie pa je odsotna do ponedeljka. Nič za to, bova pa midva pojedla te okusne čokoladice. Odpraviva se proti meji. Ker je zaradi Covida sprejet nov delovnik, lahko turisti prečkajo mejo le med 8. in 14. uro. To za naju pomeni šele naslednji dan. Ustaviva se na bencinski črpalki, kjer preko spleta izpolniva obrazce z dokazili o testiranju, cepljenju in naslovom karantene. Če me bo tale virus česa naučil je to to, da bom od zdaj naprej zelo dosledna v birokraciji.



Želiva spati zelo blizu meje, ker po spletu bereva, da so čakalne vrste tudi do 5 ur. Zaradi majhnega časovnega okna, ki ga imava na voljo, ne želiva tvegati, da pred najinim nosom zaprejo vrata in rečejo, naj se vrneva jutri. 100 km pred mejo naju ob 19h zvečer ustavi policist, ki pravi, da bližje meje ne smeva, saj je že zaprta. Razloživa, da bova šla čez mejo šele jutri, danes bi samo rada spala bližje. Ne dovoli, jaz pa se izmislim, da so nama oskrbniki parka Aconcagua, ki je na poti, dovolili, da prespiva pri njih. To seveda ni res, saj tam ne pustijo spati nikomur. Poskusim pač. Zamisli se in odide do šefa. Čez minuto poslika najine dokumente in avto in naju spusti mimo. Zabiča nama, da danes ne smeva čez mejo, ker naju ne bodo spustili. Ubogljivo pokimava in se odpeljeva naprej.


Naslednji dan se zbudiva zgodaj in se odpraviva najprej proti argentinski meji. Popišejo najine potne liste, nato pa naju pošljejo še do okenca, kjer preverjajo dokumente avtomobila. Debelo pogoltnem in si mislim Ok, zdaj se gre pa zares. Prideva do okenca, s tresočimi rokami ponudim šop papirjev, na drugi strani stekla pa zagledava poznan obraz – Emilia! Kakšno naključje! Od vseh 10 okencev sva prišla ravno na njenega. ''O, vama je uspelo!'' se nasmeje in vsi se začnemo na glas smejati. Povem ji, da sva bila v pisarni v Mendozi in da šefica ni smela sprejeti darila. ''No, jaz ga lahko!'' se zareži. Jernej skoči v avto po čokolade in z odprtimi rokami jih sprejme. Kakšno naključje! Brez težav nama ožigosa vse papirje in zapeljeva se proti čilenski meji. Vmes se ustaviva v nacionalnem parku Aconcagua, ki je na poti. Opazujeva mogočno goro, najvišjo v Južni Ameriki in cedijo se nama sline. Enkrat bova tudi midva stala na vrhu. Pa še s helikopterjem si jo bova ogledala iz zraka. Vse to obljubim Jerneju in ga s tem prepričam, da nadaljujeva pot, saj se bojim, da nama zmanjka časa. Na čilenski meji nama 3x preverijo vse dokumente, prebrskajo nama cel avto, saj iščejo chia semena, avokado in umazane gate. Ker eno testiranje ni dovolj, naju testirajo še na meji in po dveh urah preiskovanja se odpraviva naprej.


Mogočna Aconcagua.



Pa ne, da nama je ravnokar uspelo? Sva res končno v Čilu? Po radiu zavrtim We are the champions od Queenov, dava si High5 in po vijugasti cesti se odpeljeva proti Santiagu. Zdaj naju čaka še urejanje dokumentov za avto – menjava priimka na lastništvu, novo dovoljenje, tehnični pregled. Rezervirava si stanovanje za 4 dni. Luksuz čistega stranišča in fena za lase je neopisljiv. Pa to, da ko vstaneš iz postelje, se ne udariš z glavo v strop. Pa tekoča voda iz pipe! Kako malo potrebujemo za srečo.


Sušenje perila v stanovanju.


Takoj naslednji dan greva na davčni urad, da zamenjam priimek na čilenski nacionalni številki, nato pa na tehnični pregled. Ugotovijo, da sprednja os ni dobro poravnana, da morava odstraniti zatemnitev sprednjih šip in da na zadnjih sedežih potrebujeva pasove. Ok, prve dve stvari bova uredila, ampak kako naj imava pasove, če sploh nimava sedežev? Preglednik pravi, da ne vidi, da nimava sedežev. Pokaževa mu najino dnevno sobo, narejeno iz lesa, on pa vztraja, da ne vidi in da morava vse vzeti ven. Nimava kaj, če želiva voziti Salvaje po tej lepi deželi še naprej, bova pač to naredila. Greva do mehanika, da nama poravna os in se dogovoriva s Cristianom, najinim prijateljem, ki nama je dve leti nazaj pomagal z orodjem pri izdelavi notranjosti avtomobila, da vse urediva pri njemu. Srečanje z njim je bilo čustveno – videti starega znanca po dveh letih, ko misliš, da ga ne boš videl nikoli več. Takoj nama ponudi pivo, klepetamo, nato izpraznimo skoraj vse v avtomobilu, s šip potrgamo folijo in odpraviva se nazaj na tehnični pregled.


Pospravljanje dnevne sobe in spalnice pri Cristianu.


Cristian in Jernej pripravljata avto za tehnični pregled.


Vse ok, vendar os še vedno ni poravnana. Nemogoče, si misliva. Saj je to naredil profesionalni mehanik, imava še izpiske. Ne, ni dobro, morata priti še enkrat in plačati še enkrat vse. Da bi plačala celoten tehnični pregled še enkrat samo zato, ker so ugotovili eno napako, ne pride v poštev. Povem jim, da nama tega sploh niso pregledali, saj sva opazovala celoten pregled in se na tej postaji sploh niso ustavili. Preglednik vztraja, da je to naredil, midva pa zahtevava, da ponovijo vajo. Seveda niso za to, začneva se razburjati, Jernej celo tako močno, da čudežno spregovori špansko. Nato se strinjajo, da pregled še enkrat opravijo. Mehanik nama pokroviteljsko razloži celoten proces in da se mora na ekranu pokazati številka, manjša od 12. Ok, zapelji, pa da vidimo. Ali naju je nategnil mehanik, ki nama je poravnal os, ali pa si naju nategnil ti. Izkaže se, da drugo, saj ekran pokaže 11,6. Ker niso zadovoljni z rezultatom, se zapelje še enkrat, ekran pokaže še manjšo številko. Ker jim to ni všeč, celoten tehnični pregled opravijo še enkrat – luči, zavore, varnostni pas … Kar megli se nama pred očmi in prepričana sva, da bodo zagotovo nekaj našli. Po treh poizkusih v rokah drživa potrdilo o opravljenem tehničnem pregledu. V ponedeljek naju čaka še nekaj urejanja dokumentov, nato pa odpotujeva proti puščavi Atacama.

525 views0 comments

Recent Posts

See All