BOŽIČNI ČUDEŽ

To potovanje je drugačno kot vsa potovanja, na katerih sem do sedaj bil, tukaj potrebuješ ''cojones''. Čeprav sem obiskal že tri celine, sem bil vedno nekako ''safe'', vedno sem bil v turističnih krajih ali vsaj blizu njih. Pomoč je bila vedno na dosegu roke, skoraj vse je bilo prilagojeno turistom. Tukaj pa so stvari malo drugačne, tukaj se ne počutim turista, bolj popotnika. V tem vidim razliko, tukaj je divjina.

Prav tako pa je bil divji najin Božič. Kot je Špela že pisala v prejšnjem blogu, sva po odhodu iz Santiaga zbolela. Baje sva dobila virozo. Grlo, mišice, sklepi, glava, vse naju je bolelo, za povrhu pa sva imela še vročino. Božič bi moral biti lep, tako pa je bil vse prej kot to.

Ker sva si želela mir za počitek, sva se umaknila od civilizacije in hrupa, zato sva se odpeljala v naravo. Božič sva si želela preživeti nekje na toplem, z lepo okolico. Izbrala sva nacionalni park Siete Tazas, približno 400 km južneje od Santiaga. Ker smo bili v času praznikov, sva si privoščila malce več in šla v kamp. Toplih tušev in elektrike ni bilo, imela pa sva vsaj pipo, kjer sva lahko malo bolj človeško pomivala posodo, pravi luksuz. V kampu sva bila prvi dan sama in izbrala sva si odlično lokacijo ob reki med mogočnimi borovci. Res božanska lokacija. Prvi dan sva samo ležala, pila čaje in jedla zdravila. Očitno je vso norenje še v Sloveniji in Santiagu le prišlo za nama. Čisto na koncu z močmi tako leživa v in ob avtu dva dni. Tretji dan v kampu, na božični večer, nama ugasne hladilnik. Baterija, katero polni sonce preko sončnih panelov, se ni polnila dva dni, ker sva imela avto parkiran pod gostimi krošnjami borovcev. Avto sem prestavil 20 metrov stran na sonce, da bi se lahko baterija vsaj malo napolnila, da se nama hrana do božične večerje ne pokvari. Tako je avto na soncu stal približno dve uri, kar pomeni, da lahko hladilnik dela naslednjih 8 ur.

Usedem se v avto, obrnem ključ in nič. Obrnem še enkrat, spet nič. Obrnem tretjič, četrtič, desetič dvajsetič, spet nič. Sranje. Avto od sebe ne da niti zvoka. Takoj pomislim, da je problem v kodiranju motorja, zato avto odklepam, zaklepam z daljincem, s ključavnico, poskušam vse mogoče, še vedno nič. Špela se dere dvajset metrov proč, naj že pripeljem avto, ker je krompir kuhan in potrebuje mleko in maslo. Totalno živčen naslednjih 5 minut ignoriram njen glas. Ko odprem pokrov motorja, opazi, da ne stojim na soncu brez veze in pride do mene. ''A lahko pripelješ avto, krompir je kuhan, rabim stvari iz hladilnika'' mi razlaga, ko buljim v skoraj dva kubika velik motor najine Toyote. Jaz z živci na koncu še vedno tiho.'' Kaj je spet narobe?'' me sprašuje, že naveličana vsega hudega. ''Avto se je pokvaril'', ji odvrnem. ''O, mogoče je akumulator'', pravi. Ne, ni, ker radio dela, klima dela, vse lučke na armaturi gorijo. Naslednjih pet minut mi govori, da je ona stoprocentna, da je akumulator. Ko imam vsega dovolj, ji rečem: ''Zdaj boš videla, da ni kriv akumulator''.

Ker je bil božični večer, je bil kamp skoraj poln, očitno imajo Čilenci v navadi kampirati za Božič. Ko sva tri dni nazaj prišla sem, sva bila sama, sedaj pa je bil na vsakih 10 m žar, na katerem je bilo 3 kg mesa, obvezno japonski pick up, debela žena s pijanim možem in tremi otroki. Greva do prvih ''sosedov'' in Špela jim razloži, da se nama je pokvaril akumulator. Kable imava svoje, tako potrebujeva samo njihov avto. Moža tisti trenutek ni v okolici, za to ga žena pokliče kar z walkie talkie-jem. Gospa nekaj zamomlja in mi potisne ključe svojega avtomobila v roke. Super, si rečem, se usedem v njen avto in se odpeljem do najinega. Priklopim kable, molim, ploskam, plešem, držim pesti, da ima Špela prav, kljub temu, da vem, da je to skoraj nemogoče, se usedem v avto in obrnem ključ. NIČ. Evo, a vidiš, da ni akumulator. Ves čas naju iz drugega konca kampa nekdo opazuje. Prijazni gospe vrnem avto, nakar opazovalec pristopi do naju. V roki drži na pol prazen otroški kozarec poslikan s Spiderman-om, v njem pa vino. Takoj ga zavoham, da je pijan. Ko mi začne nekaj razlagati, mu takoj razložim, da ne govorim špansko in pokličem Špelo na pomoč. Tudi ona ga ne razume čisto nič. Pove mu, da ne zna veliko španščine in naj govori bolj počasi. ''Pravi, da so varovalke'', mi prevede Špela. Res že živčen, z virozo in vročino na božični večer, s pokvarjenim avtom sredi kampa si mislim, naj gre že enkrat stran.

''Mogoče pa lahko pomaga'', reče Špela. Ok, pa naj poizkusi. Naslednje pol ure s škarjicami za nohte odstranjuje varovalke in preverja eno za drugo.

Pustim ga, da gleda naprej, med tem pa zaslišim nekoga, ki se dere ''cable bridge''. ''O, to mi delaj'', si rečem, ''nekdo, ki ga lahko razumem sam, brez pomoči Špele''. Bil je mož gospe, ki mi je posodila Nissana, da sem najin avto poskusil vžgati s pomočjo kablov. Pride zraven in bum! Španščina. Po angleško mu razlagam, da sem pol ure nazaj točno z njegovim avtom naredil ta ''cable bridge'' in avto kljub temu ni vžgal. On nazaj spet v španščini. Očitno je vse, kar je znal po angleško, ''cable bridge''. No, še zmeraj sva pečena. Med tem se najin krompir do konca shladi in pokvari, tip s Spiderman kozarcem pa še vedno gleda varovalke. ''Cable bridge'' gospod je vztrajal s ''cable bridge-om'', zato pripelje svojega Nissana. Povežemo ga z najino Toyoto, ki tudi tokrat ne vžge. Spiderman gospod si gre vmes natočiti vino, Špela me gleda vsa prestrašena in razočarana, signala ni, da bi vsaj ''pogooglala'', kaj lahko narediva, prva vas in mehanik je po 70 km dolgi razriti makadamski cesti stran, večerja je uničena, Božič je pokvarjen, na drugem koncu sveta sva, nikogar ne razumem popolnoma nič in avto nama ne vžge.

Spiderman gospod že ves pijan s cigareto v roki reče, da nama lahko pomaga in, da lahko pokliče pomoč. ''Ok, pokliči'', mu rečeva. Ko govori po telefonu, se smeji, uporablja besede kot so ''gringo'' in podobno in točno vem, da sva pečena. To naju bo stalo celo premoženje. Odloži telefon in nama pove, da naju jutri ob desetih zjutraj pobere avto vleka. ''Kdo dela na božično jutro?'' me vpraša Špela medtem, ko računam, koliko gotovine imava pri sebi. Vsak, ki ima možnost rešiti dva ''gringota'', saj lahko računa, kolikor hoče. Med tem ''cable bridge'' gospod še vedno opazuje motor najine Toyote. Kar naenkrat se razveseli in počepne h levi gumi, nakar steče do svojega Nissana in iz kesona vzame bambusovo palico. Pri levem kolesu jo iz strani zapiči v najin motor, parkrat udari po nekem železu, se usede za volan in avto vžge. Božični čudež, prav zares. Vsi zbrani začnemo ploskat, ''cable bridge'' gospoda objamem in mu dam lupčka na lice. Tudi on me objame in reče svoji ženi, naj naju slika in vpije ''Leonardo di Caprio in Chile!''. Trdil je, da sem na las podoben slavnemu igralcu.

Cela gora se nama odvali od srca. Ves čas je bil problem v '' štarterju'' - zaganjalnem motorčku. ''Cable bridge'' naju opozori, da to ni dolgoročna rešitev in da ga morava čim prej zamenjati. Vsi razen ''Sipiderman'' gospoda, ki je odšel, se objamemo in poslikamo. Špela odpove avtovleko, jaz pa prestavim avto nazaj na svoje mesto.

Bambusova palčka, ''cable bridge'' z družino in midva.

Naslednji dan se počutiva malo bolje in greva gledat slapove še globje v divjino. Preden zapustiva kamp, nama ''cable bridge'' gospod zaželi ''good look'', verjetno nama želi lepe razglede ali kaj podobnega, res je bil nek super ''pozitivc''.

Slapovi na božični dan.

Vsakič, preden avto vžge, Špela z bambusovo palčko tolče po zaganjalnem motorju. Božično jutro je bilo precej boljše in manj stresno kot božični večer, saj sva imela cel dan res čudovite razglede, bambusova palčka pa je vsakič delovala.

Posebna tehnika prižiganja avtomobila.

Naslednji dan greva v mestno, da čim prej zamenjava pokvarjen del. Tudi tokrat, kot vsakič prej, Špela z bambusovo palčko zažene avto. Dobila je že dober občutek, saj je po motorčku do sedaj tolkla že vsaj petnajstkrat. Ko prideva do največje mehanične delavnice, ki sva jo našla v mestu, pošljem Špelo v boj med same tipe, ki so vanjo strmeli kot jastrebi, saj so najverjetneje prvič videli žensko v svoji delavnici, kaj šele blond punco, ki ima malo bolj zavidljivo postavo kot njihove sokrajanke. Tam nama povedo, da nimajo rezervnih delov, da jih imajo samo mehanične delavnice v Santiagu, 400 km stran. ''Nazaj tja pa ne greva'', si rečem in na avtocesti zavijem na jug. Po približno 50 km prideva do malo večjega mesta Talca in spet najdeva največjo mehanično delavnico v mestu. Tam nama njihov šef razloži, da se s takimi problemi oni ne ukvarjajo, da pa nama lahko priporoča avto električarja, ki se. Tako Špeli v ekstremno hitri španščini razloži pot do mehanika. Špela ga ne razume popolnoma nič, jaz še manj, nakar se on spomni rešitve. Pokliče svojo prijateljico, ki zna angleško. Ta nama preko video klica razloži, da morava 18 ulic zahodno in tri južno, tam bova našla avto električarja. Vse skupaj trajala že kakšnih 10 minut, ko se Špela še vedno preko video klica pogovarja z gospo, kako morava šteti ulice, da najdeva gospoda, ki nama bo pomagal, nakar primem svoj telefon, ga dam tipu v roke, z odprtimi ''Google mapsi''. Na zemljevidu označi mestno, ki je 18 ulic zahodno in tri južno in že sva v avtu na poti tja. Med potjo se pogledava in smejiva, češ kaj jim ni jasno, zakaj bi kdo štel ulice, zakaj cela zmešnjava s to angleško govorečo gospo.

Do sedaj imava že res trdo kožo, zato naju to ni niti preveč presenetilo. Ko prideva na cilj, parkiram avto na pločniku pred trgovino s štirikolesniki. Ker naslov, ki sva ga dobila, ni bil čisto točen, na ulici iščeva hišo, ki bi lahko bila od tega avto-električarja. Ko jo najdeva, potrkava na velika železna drsna vrata. Pred vrati stojiva 10 minut, vmes še parkrat potrkava in še vedno nič. Še vedno sva bila slaba, ne čisto pri močeh, Špela je še vedno imela vročino, zunaj pa je bilo krepko čez 30 stopinj. Po 15 minutah se nekdo pred hišo pripelje z avtom in nama objasni, da je mehanik na dopustu čez praznike, lahko pa probava pri sosedu, ki se ravno tako ukvarja s takimi stvarmi, ampak pride šele čez eno uro, ker je na malici. Naslednjo uro čakava pri sosedu, še vedno se zelo slabo počutiva, sonce pa neizprosno tolče po nama. Avto želim prestaviti malo bližje do soseda, da ga imava na očeh, ampak spet ne vžge. Pokličem Špelo, da naredi svojo čarovnijo z bambusovo palčko, ampak avto še vedno ne vžge. Špela udari malo močneje, še vedno ne pomaga. Stopim iz avta in probam še jaz, a avto še vedno ne vžge. ''Ok, prosim, še zadnjič'', si rečem, ''vžgi''. Nič. Nič hudega, ko pride mehanik, ga bomo skupaj porinili v njegovo delavnico, zdaj sva že skoraj rešena. Ko po eni uri čakanja končno dočakava mehanika, nama ta pove, da za naju nima časa. Najprej ga nisva niti razumela, zato je to povedal še enkrat. ''Ja, ampak avto imava na pločniku pred prodajalno motorjev, k vam sva prišla, vas so priporočali, nikogar drugega nimava, za naju ste edini, nujno potrebujeva vašo pomoč, pripravljena sva plačati kolikor želite'', mu poveva. Ne, on ima pač druge opravke. Ko ga vprašava, kaj lahko storiva in kaj nama svetuje, nama odgovori, da ne ve. Špeli zavre, mene pa začne oblivati pot. Zavedal sem se resnosti situacije. Mehanik je videl, da sva tujca, da samo Špela govori malo špansko, v očeh se nama je videlo, da sva totalno obupana, da nujno potrebujeva njegovo pomoč, da imava pokvarjen avto in vse kar imava sredi pločnika, pa nama kljub temu ni hotel pomagati na noben način. Takrat sem zmrznil. Enostavno nisem vedel, kaj storiti. Z bambusovo palčko sva poizkusila neštetokrat, avto pa ni in ni vžgal.

Mogoče razmišljam malo staromodno, ampak mislim, da mora moški v takih situacija reagirati in izvleči sebe in svojo žensko iz problema. To se od njega pričakuje. Probal sem pa ni šlo. Tisti moment sem kot moški totalno pogorel, bil sem brez rešitve, obupan. Do zdaj sem naju vedno vsakič rešil iz vsake situacije, tukaj pa je moja iskra zbledela.

Še dobro da imam ves čas ob sebi Špelo, ki je takrat vzela stvari v svoje roke. Nekako po nesreči na Google mapsih najde še eno delavnico 2 km stran. Tukaj ni navade, da se oglašuješ po internetu, zato imava hudo srečo, da se ta delavnica je. Pešačiva dva kilometra z vročino v vročini mimo geta, kjer naju spremljajo čudni pogledi češ, kaj tukaj delata sama, peš. Res se ne morava zliti z okolico, pa če se še tako trudiva, na 100 m se nama vidi, da sem ne spadava. Ko prideva do delavnice, nama zaposleni ob pogledu na uro odmaja z glavo. Špela mu razloži najino situacijo, on pa nama pove, da mehanikov na tereni nimajo. ''Avto imava samo dva kilometra stran, sem ga lahko privlečemo z vašim avtom, vse bova plačala'', mu pove Špela. Zaposleni še vedno ne sodeluje. ''Kaj pa lahko storiva, imate kakšen nasvet, kakšno drugo možnost za naju'', ga sprašuje Špela. ''Ne, nimam'' pravi. Od kar zapustiva lokacijo z avtom, akcijo vodi Špela, jaz ji sledim in vse skupaj nemo opazujem. Jezna zapusti delavnico, jaz ji sledim in greva nazaj proti avtu.

Po stotih metrih se ustavi v podrti hiši, kje dva črna moška, v ''šmirastih'' in strganih spodnjih majicah popravljata razstavljen motor avtomobila. Seveda se blondinke z zelenimi očmi nadvse razveselita in ji prisluhneta. Nekako jima objasni najino situacijo in ta dva prijazno pokličeta prijatelja, ki ima avto vleko. Čez pol ure se pripelje fant mojih let, s kamionom iz časov hladne vojne, ki je do prejšnjega tedna prevažal pomaranče. Hočem reči, da kamion ni bil kot so avto vleke pri nas, bil je navaden kamion, z zelo strmimi, doma narejenimi klančinami.

Gremo do avta, ga uspešno naložimo in odpeljemo do četrte delavnice. Med tem časom je prišel šef delavnice in naju sprejel na popolnoma drugačen način, kot je to storil njegov zaposleni. Pripravljen je pomagati, zakon. Takoj opazi, da je res pokvarjen motor de partida, kar pomeni zaganjalni motorček. Po dveh urah mučenja pod avtomobilom nama pove, da ga danes ne more popraviti, saj ga ne more niti sneti iz mašine. Popravil ga bo lahko jutri, ko si bo pri sosedu sposodil brener in segrel vijake, ker so te preveč zategnjeni, da bi jih sploh snel. Jasno nama je, da bova mogla prespati v mestu. To mesto pa hostlov nima, na internetu najdeva samo nek motel za voznike tovornjakov. Z Uberjem se odpeljeva tja. Ko prispeva, se samo zgrudiva na umazano posteljo. Špeli se je zdravje skozi totalno stresen dan zopet poslabšalo, jaz sem se še kar držal. Lačna, žejna in izmučena tisto noč z milijon komarji in plastično rjuho spiva komaj nekaj ur. Kopalnica, polna sramnih dlak in razpadajoča infrastruktura motela naju naslednje jutro hitro preženeta nazaj do najinega avta.

Avto je bil že pri sosedu, motor de partida pa še vedno pokvarjen na enakem mestu kot včeraj. Po dolgih petih urah čakanja na pločniku je bil avto končno popravljen. Špela naju je prejšnji dan totalno rešila. Carica. Sredi džungle ji ni zmrznil procesor, ampak je odreagirala profesionalno in korektno. Kapo dol. Zdaj avto dela in še vedno se pomikava proti jugu in težko pričakovani Patagoniji.

Pred dvema dnevoma pa sva prišla do konca sveta tu v Čilu. Cesta, ki povezuje sever z jugom Čila, se sredi džungle konča. Od tam naprej je pot možna le s trajektom, ki te odpelje 5 ur vožnje južneje nazaj na celino, kjer se ceste spet pričnejo. Vmes je teren za izgradnjo cest prezahteven. Ta zapis je tako podroben zato, ker imam časa na pretek, saj sredi zaliva v ekstremno visokih valovih in orkanskem vetru ter dežju trajekt kroži že osem ur, ker ne moramo pristati, enostavno je prenevarno. Tukaj sva že 13 ur. Vseh 86 potnikov, kolikor sem jih naštel, lačni, žejni in tečni, brez signala čakamo na dobre novice. Veter se krepi, valovi se večajo in bliža se noč, ampak to je spet zgodba za drugič.

Nastajanje bloga.

To so stvari, ki ločijo turiste od popotnikov, kot sem zapisal že zgoraj. Ni lahko biti popotnik, niso vse samo lepe slike, pozitivne dogodivščine in lepi razgledi. So tudi take stvari, kot je bil najin Božič in cela kolobocija glede zaganjalnega motorčka. Ko pomislim nazaj, so to stvari, ki naju najbolj izoblikujejo in najine dogodivščine naredijo še bolj čudovite in unikatne.