• Špela

1 MESEC V ČILU

Mineva že četrti teden, odkar sva se podala na pot. Trenutno sedim na pomolu in gledam trajekt, ki povezuje severni del Čila z južnim - tukaj se Carratera Austral oz. Ruta 7 prekine, pot je možna le preko morja, nato pa se na kopnem spet nadaljuje. Trajekt počasi odhaja, midva pa bova morala nanj čakati dva dni, saj sprejme le malo potnikov in je predhodna rezervacija nujno potrebna.


Na čilenski stil življenja sva se že dodobra privadila, vendar mislim, da čisto se ne bova nikoli. Pri njih poteka vse bolj počasi kot pri nas, predvsem pa so, roko na srce, precej manj sposobni kot naši Janezi. Ko sva eno noč prespala pri Katji, Slovenki, ki živi v Čilu, so njeni prijatelji samo gledali avto in se čudili, kako lahko nekdo sam to naredi. Po njihovo bi potreboval vsaj pet ljudi različnih strok, da bi zaključili tak projekt. Jernej pa je samo skomignil z rameni in se nasmejal.


Taktika poslovanja je v Santiagu drugačna, kot smo jo vajeni mi. Če na primer potrebuješ nove gume za avto, se odpelješ na ulico 10. julija v Santiagu. Če jih ne najdeš v prvi trgovini, ne skrbi, na isti ulici je še vsaj 30 trgovin z enakimi produkti. Če rabiš kartonaste škatle, se zapelješ v drugo ulico - spet 15 trgovin v vrsti z enakimi škatlami. Enako je z ostalimi izdelki, npr. sončni paneli, baterije, jogiji…


Čilenci so veliki porabniki sladkanih gaziranih pijač in belega kruha. Tako ob vsaki avtocesti ali pa v najbolj čudnem predelu mesta, ko že misliš, da tam pa res nič ni, najdeš mini market s Coca Colo in belim kruhom. Pa še kakšna konzerva tune se najde. V teh mini trafikah, ki delujejo sila zapuščene, lahko napolniš tudi kredit na sim kartici. Enkrat sva se ustavila v nekem marketu, kjer tega nisva mogla storiti, pa naju je prodajalka napotila v ''farmacijo''. Čakaj, saj to je lekarna, a ni? A tam lahko napolniš sim kartico? Ja, tam, v lekarni! Nikakor pa tega ne moreš storiti v uradnih prodajalnah mobilnih storitev.

Če si tujec in nameravaš v Čilu ostati več kot en mesec, moraš registrirati svoj mobitel, drugače ga blokirajo. To lahko narediš preko spleta ali pa v Entelovih prodajalnah (Entel je ponudnik mobilnih storitev, ki sva ga izbrala). Najprej sva poskusila preko spleta, za kar potrebuješ kup enih podatkov - sliko potnega lista, dokazilo, kdaj si prišel v državo, letalsko karto, RUT številko (to je identifikacijska številka, ki sva jo na srečo dobila že, ko sva kupovala avto), skratka malo manjka, da te ne vprašajo za številko noge in velikosti modrca. Seveda prek spleta nič ni delalo, zato sva šla v njihovo prodajalno, da to uredimo. Tam pa so poleg vseh zgoraj omenjenih stvari zahtevali še račun nakupa telefona. Am… kaj??? Ko delam seznam stvari, kaj bom vzela na potovanje, so to majice, sončna krema in potni list, ne pa račun mobitela!!! Očitno imajo nek sistem preverjanja, da telefon ni bil ukraden. Jernej je imel pri sebi aneks o telefonu in paketu v Sloveniji, jaz seveda nič, zato sem se naredila neumno in rekla, da je račun od obeh telefonov, samo da je nosilec Jernej. Ker po vsej verjetnosti ne obstaja Čilenec, ki zna brati slovensko, je prodajalka temu verjela in vnesla isti račun za oba. Po nekaj dneh naj bi na email dobil potrditev, da je telefon registriran. Ker imava še 5 dni časa, emaila pa še vedno nisva dobila, greva danes spet v boj za osvoboditev svojih tujih telefonov.


Skoraj dva tedna sva prebolevala virozo, ki je bila po vsej verjetnosti posledica menjave kontinenta in podnebja, onesnaženosti v Santiagu in dela na avtomobilu od jutra do večera. Ko sva si opomogla toliko, da sva prehodila 1 km, pa še to z veliko napora, sva se odpravila do Siete Tazas - reke, ki je s svojim tokom izoblikovala sedem ''skodelic''.




Dva dni sva preživela v Nancagui, mestecu, kjer živi Slovenka Katja. S fantom sta naju zelo prijazno in več kot odlično pogostila, nama pokazala mesto in naju založila s tableti proti virozi. Zvečer smo spili pivo in jedli BBQ ter se v tarzanski španščini pogovarjali z družino in prijatelji.


Pot sva nato nadaljevala do mesta Pichilemu, ki je pravi raj za izkušene surfarje, saj so pacifiški valovi in kamnita podlaga precej nevarni. Ker sva sama še začetnika na penastih bordih, sva morje le opazovala s pečin. Noč sva preživela na plaži z najlepšim sončnim zahodom.


Želela sva obiskati slap Salto del Laja, vendar pa sva bila zelo pozna, zato sva najprej želela prenočiti v kampu. Odločitev je bila več kot odlična, saj nama je prijazni lastnik kampa odprl vrata do rekice, ki je tekla čisto ob ograji. Od tam naprej pa so se odprli prečudoviti razgledi na tale slap, ki je bil veliko lepši kot Salto del Laja, ki privabi veliko turistov. Tam je bilo zelo malo ljudi, ko pa sva v natikačih plezala pod slap, pa sva bila celo povsem sama. Totalna divjina! Voda tam pada iz široke struge reke, ki jo je formirala lava, pod prostim padom pa se razprostirajo mogočni bloki vulkanskih skal.





Trenutno so najini dnevi zasedeni z obiskovanjem slapov, kampiranjem ob čistih rekah ali sredi gozdov in opazovanjem vulkanov. Ja, žal samo z opazovanjem, saj imajo brutalne zahteve, da se lahko povzpneš na njihove kuclje. Želela sva si ogledati krater vulkana Villarica, pa so nama že hitro dali vedeti, da bo to težko brez odpiranja mošnjička. V trgovini, kjer sva si želela sposoditi dereze in cepine, nama opreme niso dali brez dovoljenja uradnikov nacionalnega parka, da sva sama sposobna splezati na vrh. Dovoljenje pa dobiš le tako, da s papirji dokažeš, da si gorski vodnik v svoji državi ali pa imaš celo mednarodno licenco. Torej Jernej, ki je že celo življenje alpinist in plezalec in jaz, ki imam izkušnje s hribolazenjem v strmih Alpah, morava plačati vodiča, vsak dobrih 100€ za 4 urni vzpon, vsega skupaj nekaj več kot 1000m nadmorske višine, ki se zaključi na višini našega Triglava. Tako sva se hotela izmuzniti in narediti skok na hrib brez opreme, vendar so nama povedali, da te brez papirjev sploh ne spustijo v park. Tako sva se odločila, da bova raje za malo več denarja naredila konkreten vzpon na ekvadorski Cotopaxi ali Chimborazo, ki se ponašata s 6000 m.n.v. Čilenske vulkane pa bova zaenkrat gledala le z jezera.


Kampiranje sredi gozda.


Jutranja kava ob ''zlati'' reki.


Novo leto sva preživela blizu mesta Pucon, ki je kot pomanjšana verzija francoskega Chamonixa, tako po izgledu kot tudi po cenah.


Kampiranje za novo leto.


Novoletni skok v vodo, v ozadju vulkan Villarica.


Na novega leta dan sva si privoščila sproščanje v Thermas Geometricas - bazenih, ki so napolnjeni s termalno vodo, ki izvira sredi džungle zaradi bližnjih vulkanov. Vsega skupaj imajo 20 bazenov, s temperaturami od 36 do 43 stopinj Celzija. Na začetku sva se težko privadila, ko pa je sonce nehalo sijati na to sotesko, pa sva se v vroči vodi namakala kot snežne opice na Japonskem.


Ledeno mrzel slap.

Bazen s 40 stopinjami.


Pot sva nadaljevala proti mestu Puerto Montt, ki so ga leta 1852 kolonizirali Nemci. Povsod je videti nemške klube, šole, tudi sama arhitektura je nemška. Prespala sva v kampu Werner, ki ponuja najlepši razgled na vulkan Osorno.



S črnega peska in špičastih hribov sva poglede preusmerila na gost gozd, ki spominja na pravo džunglo, saj je izven urejenih poti popolnoma neprehoden. Zdaj sva se že nehala čuditi, ko vidiva domačina, ki hodi po cesti z velikansko mačeto. Prespala sva ob reki, ki je bila ob sončnem vzhodu skoraj zlate barve, nato pa se odpravila na 27 km dolg treking, ki vodi do slapov La Junta. Pot do tja je precej blatna, še posebno po močnem deževju. Prečkala sva veliko potokov, rek in tunelov, ki so jih izoblikovali konji, ki jih uporabljajo za transport. Na trenutke sva se počutila kot da sva mala Indiana Jones. Ko sva prišla iz gozda, sva zagledala mogočne sive gore, s katerih tečejo slapovi. Da sva prišla do toboganov (slap, po katerem se lahko spuščaš), sva morala prečkati ledeno reko in se otepati rdečih muh, ki so velike do 3 cm in zelo nasilne. Za preživetje svojih potomcev namreč potrebujejo človeško kri. Ko je Jernej slikal, sem jaz s smrtonosnim orožjem (t.j. palica) tepla muhe. Uspeh: 2 od cca. 50.


Naravni tobogani.


Počasi se pomikava proti jugu in že težko čakava, da se začne Patagonija. Vreme se slabša, temperature se nižajo, zato je kampiranje v avtu včasih tudi malo manj prijetno. Sploh, ko moram sredi noči na ''WC'' - beri travnik ali manjši grm. Vendar se ne pritožujem, saj je vse poplačano s prekrasnimi razgledi in svobodo potovanja.

911 views2 comments